Ozonski zaščitni plašč nas iz leta v leto slabše ščiti pred nevarnimi ultravijoličnimi (UV) žarki.
Lepo porjavela polt, ki jo še vedno ponosno razkazujemo ob vrnitvi s počitnic, že dolgo ni več znak dobrega zdravja.
S potemnelo kožo predvsem sosedom dokazujemo, da smo si počitnice (ali vsaj solarij) lahko privoščili. Je torej nekakšen statusni simbol, ki pa s seboj prinaša precejšnje tveganje za zdravje.
Kožni rak je v razvitem svetu najpogostejša oblika raka med starejšimi od 50 let in pogostejši od pljučnega ali raka na prostati ali dojkah. Tip kože, uporaba krem za porjavitev, zaščitnih krem, različnih tablet in tako naprej lahko tveganje v najboljšem primeru zmanjša, a ne odstrani.
Ali varno sončenje sploh obstaja?
Varni in zdravi tudi v sončnem vremenu:
- Soncu se poskusimo izogniti vsaj v času, ko so UV žarki najmočnejši. To je nekako med 11. in 15. uro. Na višjih nadmorskih višinah, bliže ekvatorju in ob površinah, ki dobro odbijajo žarke (pesek, sneg, voda) nas doseže še več žarkov.
- Uporabljajmo primerna oblačila. Naj bodo lahka, zračna in naj pokrivajo čim več kože (da, z dolgimi rokavi in hlačnicami, oziroma krili).
- Soncu se poskusimo čim manj izpostavljati. Umikajmo se v senco, pod sončnik, lahko tudi slamnik s širokimi krajci.
- Uporabimo zaščitno kremo s faktorjem, ki ni manjši od 15, še raje 20 in s širokim spektrom, ki ščiti pred A in B UV žarki. Namažemo se vsaj 20 minut pred izpostavljanjem in kremo ponovno nanesemo vsaki dve uri ali takoj po kopanju.
- Posebej zaščitimo oči. Pomaga že kapa s senčnikom. Pri izbiri sončnih očal bolj kot na modno obliko in velikost logotipa blagovne znamke pazimo na kakovost stekel, ki morajo zaustaviti celoten spekter UV žarkov.
Kaj nam bo sonce?
Sonce je osnovni vir energije na našem planetu. Rastline lahko sončne žarke uporabljajo neposredno, živali pa posredno (tako, da jedo rastline ali živali in izkoriščajo njihovo energijo). Fosilna goriva imajo v svojih kemijskih vezeh prav tako shranjeno nekdanjo enegijo sončnih žarkov. Brez sonca ne bi pihal niti veter ali padal dež.
Vse stare civilizacije so se zavedale pomembnosti sonca in ga pogosto častile kot božanstvo. Zahvaljevale so se mu za darove in mu žrtvovale pridelek, živino, tudi ljudi. Stari Grki so bili prepričani, da sonce lahko ozdravi številne tegobe in v ta namen skovali besedo helioterapija, ki ni bila nič drugega kot tisto, kar danes imenujemo sončenje.
Poleg tega so sončni žarki ključni za nastanek vitamina D, brez katerega se kalcij ne more vgrajevati v kosti (zato postanejo krhke). Manj znana, a vse bolj cenjena postaja vloga vitamina D v krepitvi imunskega sistema in v boju proti številnim vrstam raka, vključno z rakom na koži, ki pa ga, kot je že dolgo znano, povzroča prav izpostavljenost sončnim žarkom.
Nikakor ne moremo niti mimo tako priljubljene posledice izpostavljenosti sončnim žarkom kot je porjavela polt. Večina med nami enakomerno porjavelo polt enači z zdravjem in uspehom. Toda ni bilo vedno tako.
Osupljive številke
- 1,5 milijona Američanov vsako leto zboli za eno izmed oblik kožnega raka.
- 300 000 kilometrov preleti sončni žarek vsako sekundo.
- 100 % višjo verjetnost za nastanek kožnega raka ima oseba, ki jo je v mladosti vsaj enkrat zelo opeklo sonce, od osebe, ki je ni opeklo.
- 96 % anketiranih odraslih se zaveda, da je sončenje nevarno, a se kljub temu vsak tretji namerno trudi za porjavelo polt.
- 66 % anketiranih najstnic se z ogorelo kožo počuti ‘bolj zdravo in svetovljansko’.
- 50 % anketiranih najstnic se z ogorelo kožo počuti ‘bolj športno’.
- 50 % Avstralcev bo v času svojega življenja zbolelo za vsaj eno izmed oblik kožnega raka.
- 33 % vseh belcev bo v času svojega življenja zbolelo za vsaj eno izmed oblik kožnega raka.
- 6 mesecev naj bi bil star otrok, preden ga sploh lahko izpostavimo soncu, saj prej še ni sposoben izdelati melanina za zaščito pred sevanjem.
Sončenje kot modna domislica
Ko so se začeli oblikovati različni družbeni sloji, so mnogi povezovali zagorelo polt z delom na prostem, kar je pomenilo pripadnost nižjim slojem. Plemiči in gospoda so si lahko privoščili uživanje v brezdelju svojih palač in s tem prestižno bledico.
Svetlejše polti je bila oseba, pomembnejša se je zdela njena vloga v družbi. Posebej dame so si za svoj videz vzele veliko časa. Rimljanke so se pudrale s strupenim svinčevim barvilom. V srednjem veku ni bilo dosti boljše. Svinec v pudru je zamenjal arzenik.
Toda še več je veljala bledica, ki je bila posledica stradanja in splošne izmučenosti organizma. Nekaj časa je veljalo, da prava dama ni le bleda, temveč mora vsaj enkrat dnevno tudi omedleti!
Šele z industrijsko revolucijo se je odnos do temnejše polti spremenil. Ker je vse več ljudi delalo v tovarnah, pisarnah in drugih zaprtih prostorih, je zagorela polt počasi začela postajati nekakšen statusni simbol. Imeli so jo tisti, ki so si lahko privoščili posedanje po kavarniških vrtovih, jadranje ali potovanje po eksotičnih krajih.
V začetku 20. stoletja je bilo razmerje moči med bledico in ogorelostjo še dokaj izenačeno, nato pa se je Coco Chanel primerila znamenita nesreča (s križarjenja ob Rivieri se je vrnila močno zagorela) in porjavela polt je postala modni hit.
Narobe svet sončenja v 20. stoletju
Začelo se je množično nastavljanje soncu, v želji po ‘pravi’ barvi kože pa so spet prednjačile ženske. S pojavom feminizma je vse več prej moških dejavnosti postalo dostopnim ženskam. Začele so se ukvarjati s športom, hoditi na izlete in piknike ter se celo v kopalkah (!!!) sončiti na plaži. Seveda stare kopalke, ki so morale čim bolje skriti telo pred radovednimi pogledi, niso bile več primerne. Po novih modnih zapovedih so morale namreč odkriti čim več kože soncu.
Ženski magazini so še dodatno prilivali olje na ogenj, dajali nasvete za čim hitrejšo in enakomernejšo porjavelost, spotoma seveda še reklamirali različne izdelke za na plažo, ko pa so se pojavili še poceni turistični paketi, ki so množicam omogočili potovanja v tople kraje za sprejemljivo ceno, je bila vojna med belo in rjavo poltjo dokončno zaključena. Mar res?
V 70. letih prješnjega stoletja je prišlo do prvih resnih opozoril o nevarnosti sončnih žarkov. Kožni rak je skokovito naraščal in povezava s sončnimi opeklinami je bila več kot očitna. Ameriški raziskovalci so prvi začeli priporočati kremo za sončenje z zaščitnimi faktorji, ki zaustavljajo nevarno UV žarčenje.
Zaradi odkritja ozonske luknje, ki s seboj prinaša še večjo izpostavljenost nevarnim sončnim žarkom, je vse skupaj dobilo še ekološke in politične posledice.
Toda množice se zato niso nič manj sončile. Ker je porjavela polt postala tako zaželjena, so v razvitem svetu zrasli številni saloni, ki so svojo ponudbo zgradili prav okrog solarijev. Z leti jim je cena padla in vse več ljudi ima sedaj solarije kar doma. Pojavile so se tudi kreme, ki s pomočjo kemikalij povzročajo tvorbo melanina in s tem porjavitev brez sončenja. Žal tudi te lahko s seboj prinašajo stranske učinke.
Tanoreksija
Sliši se kot nenavadna bolezen in to tudi v resnici je. Podobno kot je anoreksik nenehno prepričan, da je debel, si tanoreksik domišlja, da je bled, nekateri zatrjujejo, da se počutijo celo prozorne.
Bolezen je bila do pred nekaj leti zelo redka, a z dostopnostjo solarijev za domačo rabo se število obolelih hitro veča.
Eden od razlogov za epidemijo (samo v Veliki Britaniji je zaradi pretiranega sončenja približno 2.000 smrtnih žrtev letno, od tega vsaka dvajseta zaradi prepogostega obiskovanja solarijev) je gotovo nizka samopodoba mladih in trendovsko obnašanje.
V ZDA se številni mladi pred odhodom na zabavo obvezno lepo oblečejo, uredijo in – obiščejo solarij. Zadeva gre tako daleč, da največji zasvojenci hodijo v solarij dvakrat dnevno, ne odrečejo pa se mu ne niti na dan, ki ga preživijo na sončni plaži!
Mediji in vladne službe očitno nekaj delajo narobe, saj se denimo več kot polovica odraslega prebivalstva v Veliki Britaniji (tam le za sončenje v solarijih porabijo 60 milijonov evrov letno) počuti bolj zdrava, če ima porjavelo polt, kljub temu, da znanost že dolgo trdi nasprotno.
Kljub pozivom k prepovedi sončenja v solarijih vsaj za mlajše od 16 let bo število obolelih za rakom na koži še naprej naraščalo. Podobe lepih, mladih in ogorelih bombardirajo javnost in prodaja domačih solarijev še kar narašča. Kupujejo jih mladi in stari, revni in bogati, belopolti (tudi takšni, ki so skoraj brez pigmenta in bi morali pred UV žarki dobesedno bežati) in temnopolti (da, tudi črnci).
Zasvojenec, ki vsak delovni dan obišče solarij, tako v dveh desetletjih tam pusti dovolj denarja za nakup majhnega stanovanja.
(Ne)varno sončenje?
Čeprav mnogi zatrjujejo, da so solariji idealna rešitev za porjavitev brez škodljivih učinkov (poleg kožnega raka so tu vsekakor še gube, pege in druge manj nevarne, a včasih še kako nezaželjene nevšečnosti), za to ni trdnih dokazov.
Vsako, še tako nadzorovano izpostavljanje UV žarkom, koži povzroča škodo. UV žarki imajo dovolj energije, da poškodujejo naš genski zapis in s tem včasih sprožijo raka.
Čeprav je sonce nevarnejše izrazito svetlopoltim osebam (ker imajo te manj melanina, so tudi slabše zaščitene), ga ne sme podcenjevati prav nihče. Ker sončenje sproža izločanje endorfinom podobnih snovi, je dober občutek po sončenju razumljiv in celo zasvojljiv.
Naj bi se torej nehali sončiti? Morda res, a povsem se soncu vseeno ne smemo izogniti. Stroka ugotavlja, da zaradi sončenja sicer umirajo tisoči, a zaradi pomanjkanja vitamina D vsaj štirikrat toliko ljudi. Prištejmo še dobrodejne učinke v boju proti depresiji in različnim kožnim boleznim.
Prava mera je torej tudi tu odločilna. Po mnenju znanosti naj bi zadoščalo že deset minut na soncu na dan. Kar je več, na lastno odgovornost!
