Večina otrok pri dveh letih komaj sestavi stavek z repom in glavo. No, nekateri otroci znajo takrat že govoriti več tujih jezikov, na pamet seštevajo hitreje od odraslih s kalkulatorji in v prostem času pišejo simfonično glasbo. Takšni primeri so redki, a zato toliko odmevnejši.
O čudežnih otrocih tako kar veliko slišimo. Toda, ko odrasejo, večina ponikne v množici.
Kdo so čudežni otroci?
Čudežni otrok že v mladih letih pokaže znanje, ki je običajno rezervirano le za starejše. Kdor pri treh letih tekoče govori slovensko, angleško, francosko in nemško, je gotovo čudežno dete. Če iste jezike obvlada pri tridesetih, je zgolj prevajalec. Drug kriterij je malo ostrejši. Pri določeni starosti (stroka se je zedinila za 11 let), mora imeti izobrazbo odraslega strokovnjaka (na primer diplomiranega inženirja fizike).
To v praksi pomeni, da čudežni otroci preskakujejo razrede, zagovarjajo doktorske disertacije še pred polnoletnostjo in se pri starosti, ko njihovi vrstniki šele začenjajo kariere, lahko že upokojijo.
Čudežne otroke odlikuje velika želja po znanju in izpopolnjevanju. Čeprav so njihova telesa otroška, jih nenasitna želja po iskanju popolnosti žene k napornemu študiju ali treningu, ki bi izmučil celo odraslo osebo.
Za dosego svojega cilja so se pripravljeni odreči večini dejavnosti svojih vrstnikov. Med tem, ko se le-ti zabavajo v lunaparku, čudežni otroci v garažah sestavljajo robote in se pri tem zabavajo celo bolj. Pogosta posledica je skromno družabno življenje, kar pa jih ne moti, saj se jim vrstniki zdijo otročji.
Nekateri čudežni otroci postanejo celo izrazito asocialni in lahko zaidejo tudi v resne težave. Kljub temu večina vendarle živi polno življenje, povsem primerljivo z življenjem njihovih sosedov.
Kje so čudežni otroci?
Najdemo jih na vseh področjih, a na nekaterih so precej pogostejši. Praviloma je to povsod, kjer so prisotna jasna in stroga, čeprav včasih zelo zapletena pravila. Na področjih, ki zahtevajo večjo razgledanost in vsestranskost, čudežnih otrok skoraj ni. Najdemo jih torej med matematiki, filozofi, igralci miselnih iger, kot sta go ali šah, in glasbeniki, ne pa tudi na primer v mednarodni diplomaciji.
Čudežni otrok največkrat izhaja iz urejenega družinskega okolja, v katerem sta oba starša visoko izobražena, zaposlena in otroku posvečata veliko svojega časa. Običajno gre za najstarejšega otroka ali edinca.
Kljub pogostemu prepričanju, da za vsakim čudežnim otrokom stoji obseden starš, ki skozi potomca izživlja svoje neuresničene sanje, to navadno ni res. Mnogi starši ob odkritju otrokovovih napovpečnih sposobnosti sicer vložijo veliko truda v njihov razvoj, a praviloma je otrok tisti, ki žene starše, ne starši otroka.
Kako delujejo čudežni otroci?
V zadnjih dveh desetletjih smo o delovanju človeških možganov izvedeli več kot prej v celotni civilizaciji. Nevrologi sedaj lahko dokažejo, da živčni sistem pri čudežnih otrocih deluje drugače kot pri njihovih vrstnikih.
Dolgo je veljalo, da čudežni otroci nalogo opravijo preprosto hitreje od ostalih. Toda s pomočjo magnetne resonance je jasno, da je razlika predvsem v načinu izrabe.
Čudežni otroci k reševanju problema pritegnejo več možganskih predelov, tudi takšne, ki jih po dosedanjem prepričanju za določeno nalogo ne bi bilo treba. Zato so rešitve pogosto presenetljive in odkrivajo nenavadne bližnjice.
V ilustracijo navedimo le anekdoto, v kateri nastopa legendarni matematik Carl Friedrich Gauss. Ko je njegov učitelj v šoli poskusil učence zamotiti z nalogo, v kateri naj bi sešteli števila med ena in sto, je Gauss takoj opazil, da 1 +100 tvorita enako vsoto kot 2 + 99, 3 + 98 in tako naprej. Zato je dolgotrajno seštevanje spremenil v kratko množenje in nalogo rešil rekordno hitro.
Raziskave so pokazale tudi, da čudežni otroci veliko lažje ‘preklapljajo’ med levo in desno možgansko poluto, kar pomeni uspešnejše sodelovanje ustvarjalnega in ocenjevalnega dela možganov. Prav zato se nekateri na običajnih inteligenčnih testih ne odrežejo najbolje. Testi so pač narejeni za običajne vzorce razmišljanja, vendar čudežni otroci razmišljajo drugače.
Nekaj primerov čudežnih otrok
Blaise Pascal je v 17. stoletju postavil temelje današnjemu računalništvu. Blestel je v geometriji in verjetnostnem računu, preučeval tlak v tekočinah in zadnja leta posvetil predvsem filozofiji. Čeprav je umrl pri komaj 39 letih, njegova dela še vedno vplivajo na moderno ekonomijo in sociologijo. Ker je kot otrok toliko časa posvečal naravoslovju, mu je oče celo prepovedal ukvarjanje z matematiko do 15. leta, saj se je bal, da bo zanemaril študij jezikov. Danes se po njem imenujeta enota za merjenje tlaka in računalniški programski jezik.
Nič manj vpliven ni bil Avicena, ki velja za očeta moderne medicine. Pri 10. letih je znal Koran na pamet, študiral je filozofijo in pri 16. postal zdravnik. Uvedel je vrsto novih metod in zapustil 450 znanstvenih del.
Še produktivnejši je bil španski dramatik Lope de Vega, ki je že pri petih letih obvladal latinščino, pri desetih prevajal latinske verze in do konca svojega burnega življenja napisal kakih 1800 komedij. Čeprav sam o njih ni imel dobrega mnenja, spadajo danes med temelje evropskega gledališča.
Preskočimo nekaj stoletij in omenimo Stevea Wozniaka, ki je usvaril sloviti računalnik Apple. Pri petih letih je že sestavljal električna vezja, pri enajstih izdelal radijski oddajnik, po uspehu z Applom se je upokojil kot milijonar in zdaj se trudi pomagati čim več otrokom, da se naučijo računalništva.
Tudi v umetnosti je kar nekaj čudežnih otrok. Seveda se takoj spomnimo Mozarta ali Picassa, ki sta za seboj pustila izjemno obsežna opusa. Manj znana sta Juniči Ono, japonski risar stripov, ki je na zahtevnem ameriškem tržišču uspel še preden je končal osnovno šolo, ali kanadska igralka Ana Paquin, ki je oskarja za vlogo v filmu Klavir prejela pri 11 letih.
Še dolgo bi lahko naštevali, a vzorec je že očiten: čudežni otroci se že rodijo z izjemnimi sposobnostmi, ki pa jih morajo še razvijati, če se hočejo izkazati s končnimi izdelki. To zahteva izvirnost, ustvarjalnost in veliko spretnosti. Ker so spretnejši od ostalih, imajo boljši začetni položaj. A za dosego ciljev morajo čudežni otroci delati prav tako kot vsi ostali.
