“Velik del krivde pri težavah s spanjem svojih otrok pogosto nosijo starši. Čeprav želijo pomagati, ne najdejo načina za spremembe svojih navad, zato tudi ne morejo vzpostaviti primernega načina za uspavanje.”
Elizabeth Pantley, avtorica sistema za uspavanje brez joka
Naša punčka je zamenjala dan in noč. Ko se je sin zbudil, sem ga nesel v avto in do treh ponoči vozil po obvoznici, da je spet zaspal. Pol noči sem dežurala ob dojenčku, ko nisem mogla več, sem zbudila moža, ki je vztrajal do jutra in nato neprespan odšel v službo. Šele, ko sem svojo posteljo preselil v drugo sobo, sem prišel vsaj do nekaj uric spanja na noč.
Takšne in podobne pretresljive izjave so pri mladih starših povsem običajne. Je otroško spanje res tako velika težava?
Brez popoldanskega dremeža ne gre!
Majhnim otrokom zgolj nočni spanec ne zadošča. Do dopolnjenega 6. meseca je običajno, da si tudi prek dne privoščijo tri ali celo štiri dremeže, ki trajajo po kako urico. Nato se število dremžev zmanjša, dokler nekje med petim in osmim letom potreba po popoldanskem počitku ne izgine.
V nasprotju s prepričanjem mnogih staršev imajo otroci, ki si med dnevom privoščijo spanje, tudi ponoči manj težav. Stroka je celo zapisala enačbo, po kateri več spanja podnevi pomeni več spanja ponoči.
Seveda v modernem svetu, nabitem z najrazličnejšimi dražljaji, marsikateri otrok popoldanski dremež izpusti, saj si ne želi na primer izpustiti zanimive televizijske oddaje.
Znaki, da bi mu nekaj dremeža vendarle koristilo, so naslednji: otrok zeha, je razdražljiv, pozabljiv, proti večeru mu zbranost popušča, postaja vse bolj siten, med vožnjo v avtomobilu pogosto zaspi, ponoči se zbuja ali ga celo tlači mora.
Tudi če se je otrok dremežu odrekel, torej še ni nujno, da ga ne potrebuje. Morda bi mu počutje izboljšalo že nekaj minut ležanja v zatemnjenem prostoru ob vnaprej določeni uri. Vsekakor velja poskusiti.
Njegovo veličanstvo spanec
Odrasli, ki nimajo težav s spanjem, se njegovega pomena zavejo šele ob rojstvu svojega prvega otroka. Marsikateri novorojenec tako že v nekaj tednih iz srečnih ponosnih staršev naredi bledični pojavi s podočnjaki do kolen.
Če ne spimo dovolj, postanemo pozabljivi, razdražljivi, bolj dovzetni za bolečino in bolezen, verjetnost, da se ponesrečimo, se zelo poveča.
Spanec je še toliko pomembnejši za otroka, ki mora svoje telesne funkcije ne le vzdrževati, ampak še vzpostavljati, saj njegovo telo še raste. Poleg tegaje otrok bistveno bolj dovzeten za učenje.
V sanjah podoživlja dnevne dogodke in hkrati izloča rastni hormon. Med spanjem se telo obnavlja, rane in druge poškodbe se hitreje celijo, možgani urejajo na novo pridobljene podatke, telo razgrajuje strupe, kar vse zahteva čas.
Koliko spanja je dovolj?
Ljudje smo različni, zato imamo tudi različne potrebe po spanju. Starejši smo, manj spanja načeloma potrebujemo, čeprav najnovejše študije dokazujejo, da bi morali tudi odrasli spati vsaj devet ur vsako noč. Kaj pa otroci?
Večina novorojenčkov spi 16 do 18 ur dnevno. Do dopolnjenega 2. meseca je odveč pričakovati, da bo otrok izoblikoval predvidljiv in jasen vzorec spanja, čeprav nekateri starši začnejo z ‘dresuro’ že takoj po prihodu iz porodnišnice.
Otrok, ki ga ponoči pustijo jokati, sicer potem zares (navadno od izčrpanosti) zaspi, in po nekaj dneh ali tednih preneha jokati, a prvi nauk, ki se ga nauči, je, da mu jok ne zagotavlja pomoči ali vsaj tolažbe.
Ko je otrok nekoliko večji in mu obrok hrane za dalj časa poteši lakoto, je tudi spanec lahko daljši. Osnovni vzorec se tako lahko vzpostavi nekje do 6. meseca starosti. Pol leta star otrok je že sposoben prespati noč, kar lahko traja tudi 12 ur nepretrgano. Če k temu doda še dva dnevna dremeža po dve uri, si starši lahko samo čestitajo.
Ko otrok dopolni prvo leto starosti, se njegove potrebe po spanju začnejo manjšati. Kljub temu z dremeži vred še vedno zlahka preseže 12 ur spanja na dan. Šumi iz okolice in svetlobni dražljaji ga motijo manj, pogosto se naveže na igračko ai odejico, brez katere le težko zaspi.
Dveletniki so znani po tem, da se začenjajo spancu upirati. Če ne prej, naj bi starši pri tej starosti izoblikovali primeren obred za uvod v otrokov spanec, sicer se lahko težave sčasoma stopnjujejo.
Nekje do vstopa v šolo potreba po dnevnem dremuckanju povsem izgine, ponoči pa naj bi otrok še vedno spal približno 10 ur.
Šele v puberteti potreba po spanju pade na manj kot 9 ur, a je spet znano, da marsikateri pubertetnik nenadoma poveča svoje potrebe po spanju, za kar mnogi okrivijo ponočevanje (verjetnejši razlog so številne hormonsko pogojene spremebe, ki telo zelo obremenijo).
Navada je železna srajca
Pri otrocih je navada lahko tudi najboljša spalna srajca. Danes vse več strokovnjakov verjame, da se skrivnost dobrega spanja skriva v pravi izbiri otrokovih dejavnosti pred odhodom v posteljo in končno v kraljestvo sanj.
Prav vsak otrok ima lahko koristi od rednega spanca, h kateremu bo pomagal obred, ki ga zgradi skupaj s starši. Obredi so lahko različni, praviloma pa je ključ uspeha v izključevanju zunanjih dražljajev. To pomeni, da odpade gledanje televizije, poslušanje glasbe ali glasno govorjenje. Če se z otrokom zvečer igramo, izbirajmo igre, pri katerih se ne razvname preveč.
Obred pred spanjem naj bo zgrajen premišljeno, saj bo otrok pričakoval, da bo vsak večer enak. Zaželjeno je, da v njem aktivno sodeluje, vendar ne preveč. Lahko izbira pižamo, v kateri bo spal, ali plišasto igračko, ki jo bo vzel v posteljo, vendar naj bo izbira omejena in kar je še pomembnejše, naj ne traja predolgo. Tudi večerno kopanje ali branje pravljice v postelji je lahko del obreda, vendar naj ta ne presega pol ure.
Preden se odločimo za zaporedje dogodkov, ki naj bi malčku pomagali lažje zaspati, se morata partnerja uskladiti. Pri problematičnem spalcu je zelo verjetno, da obreda sprva ne bo sprejel.
Otrok, mlajši od šestih mesecev, se v večini primerov privadi celonočnemu spanju v štirih ali petih dneh, starejši pa za to potrebuje dvakrat ali celo trikrat več časa. Če sta starša vnaprej dogovorjena za dežurstva ob prebujajočem se otroku, bo šlo lažje. Poleg tega je manjša verjetnost, da bosta obupala že po eni ali dveh neuspešnih nočeh.
Tudi, ko obred steče in da prve rezultate, ne gre vedno brez težav. Ko rastejo zobki ali se pojavijo žive sanje, so zbujanja običajna.
Strokovnjaki svetujejo staršem, da posredujejo (otroka pobožajo, potolažijo), vendar čim manj. To pomeni, da ne prižigajo luči, ali si pomagajo le z nočno lučko, otroka ne vzamejo iz posteljice, če to ni nujno (vsekakor pa ne takoj), namesto tega naj tiho, čim bolj umirjeno spodbujajo malčka, naj zaspi nazaj.
Če opazimo, da se otrok pogosteje zbuja po določeni vrsti hrane ali po gledanju televizije, seveda ustrezno ukrepamo.
Nekateri svetujejo pisanje dnevnika spanja, v katerega beležimo vse osnovne podatke o trajanju, začetku in koncu spanja, vmesnih zbujanjih in drugih posebnostih. Takšen dnevnik se lahko izkaže za presenetljivo koristnega, dragocen je tudi pri drugem in naslednjih otrocih.
Odsvetujejo pa uporabo nekaterih priljubljenih tolažilnih pripomočkov, posebej stekleničk s sladkanimi pijačami, ki niso le skrajno škodljive zobem, temveč tudi predstavljajo nepotrebno oporo, ki se je bo otrok le težko otresel. Žejo torej gasimo z vodo, voda naj bo po možnosti (posebej, če je otrok starejši od enega leta) v kozarcu.
Za boljši spanec
Pogosta zmota je, da otrok bolje spi, če je zelo utrujen. Resnica je nasprotna. Preutrujeni otroci težko zaspijo, imajo nemiren spanec in se ponoči pogosto zbujajo.
Druga velika napaka je povezovanje postelje s kaznijo. Če otroka pošljemo za kazen spat, bo zgradil zelo negativne povezave. Otrok naj bi se v postelji počutil predvsem varnega.
Ker varnost zelo dolgo povezuje s prisotnostjo staršev, seveda mnogi najslajše zaspijo v naročju. To ni narobe, vendar naj bi starši stremeli k idealu, po katerem otrok zaspi v svoji postelji. Večina otrok se namreč v fazah rahlejšega spanca zbuja in si ogleduje okolico. Če je ta drugačna od tiste, v kateri so utonili v sen, je težava hitro tu.
Ko otrok dopolni šest mesecev, se lahko pojavi strah pred ločitvijo od staršev. Nekaj tolažbe je ob joku seveda na mestu, a splošna pravila ostajajo enaka: čim manj dražljajev, otroku damo možnost, da se potolaži sam, če je žejen, mu damo malo vode, sicer pa ga spodbujamo k spanju. Pitje vode mu da tudi vedeti, da noč ni čas za hranjenje.
V splošnem velja, da so pogoji za dober spanec izpolnjeni že precej pred odhodom v spalnico. Otrok naj bi dan preživel ob raznovrstnih zaposlitvah, ki ga bodo fizično utrudile in mu dale dovolj snovi za lepe sanje.
Če ga pozorno opazujemo, bomo odkrili čas, v katerem postane počasnejši, bolj utrujen. Takrat naj bi se začel spravljati k počitku. Če bo na silo vztrajal v budnem stanju ob risankah ali računalniških igricah, bo prva in najprimernejša priložnost za spanje zamujena.
Uspeh se torej, kot še marsikje, skriva v vztrajnosti, pozornosti in seveda ljubezni.
Ali otrok spi dovolj?
Ker so pravila preohlapna, morda pomagajo odgovori na naslednja vprašanja:
- Ali zjutraj vstane le s težavo in ga je treba večkrat poklicati?
- Ali podnevi pogosto zakinka?
- Ali ima med poukom težave z zbranostjo?
- Ali zvečer le težko zaspi prej kot v pol ure?
Če ste vsaj dvakrat odgovorili pritrdilno, je velika verjetnost, da otrok spi premalo.
