Duda ali ne duda

Sesalni refleks je eden najmočnejših pri vseh sesalcih. S sesanjem otrok pride do hrane, na ta način se potolaži tudi ob najrazličnejših težavah.

Dojenček potrebuje poleg hrane, toplote in objemov čim več sesanja. Ali naj sesa prsno bradavico svoje matere, lasten palec ali dudo, je vprašanje, ob katerem si niso na jasnem niti strokovnjaki.

Dudanje nekoč

Da sesanje otroku nudi ugodje in užitek, vedo matere od pradavnine. Ker neprestano sesanje, žvečenje in grizljanje za prsno bradavico ni prijetno in jo slina sčasoma začne razjedati, so si matere pomagale z različnimi pripomočki.

Revnejši sloji so dali otroku v usta krpico, malce premožnejši so v krpico ovili košček sladkorja, še premožnejši so mu privoščili kar sladkorno paličico. Najbogatejši so si dali duška z umetelno oblikovanimi dudami iz srebra, biserovine ali koral.

Gumijasta duda, kakršno poznamo danes, izvira z začetka 20. stoletja. Potrošnikom je bila že od začetka na voljo v več barvah, čeprav niso bile vse primerne za otroka. Takratne bele dude so na primer vsebovale znatne količine svinca.

Otroci, ki niso dudali, so seveda sesali palec.

Prvi nasprotniki

Že v 19. stoletju so psihologi v sesanju iskali globje pomene. Nemški pediater Lindner, ki ga je rad citiral Freud, je sesanje razlagal kot obliko otrokovega doživljanja erotike, kar je sprožilo vrsto pomislekov.

Še več se jih je pojavilo po Chandlerjevi raziskavi deformacij ust in zob. Na eni strani je bil torej prisoten strah, da se ne bi otroci izrodili v spolne iztirjence, na drugi pretresljive slike krivih zob. Peščica zaskrbljenih je prepričala množico slabo obveščenih in leta 1926 je na primer Francija prodajo dud celo prepovedala.

Kljub temu so otroci še naprej sesali in odraščali v bolj ali manj povprečne državljane. Javno mnenje se je spet nagnilo v prid dudanju, tako da je ta navada danes vsesplošno razširjena in velja za povsem sprejemljivo, v nekaterih primerih celo koristno.

Za dudo!

Otroci imajo različno razvit sesalni refleks. Pri nekaterih je tako močan, da ga mati le težko zadovolji. Posebej, če gre za moderno mamo, ki se že dva meseca po porodu vrne v službo in preneha z dojenjem. V takšnih primerih je duda dragocen pomočnik, vendar strokovnjaki opozarjajo, da ne bi smela nikoli postati čustvena opornica, od katere je na koncu odvisna vsa družina, ki otroku vsakič, ko zajoka, tlači dudo v usta.

Nenavadna prednost dude je njen vpliv na takoimenovani sindrom nenadne smrti novorojenčkov. Razlogi za ta pojav so povezani z motnjami dihanja, duda pa (to je ena od teorij) otroku otežuje prevalitev na trebuh (s tem se poveča verjetnost zadušitve) in tako omogoča varnejše spanje. Otrokom s povečano verjetnostjo sindroma nenadne smrti (na primer nedonošenčki, otroci kadilk) jo nekateri pediatri toplo priporočajo.

Nedavno je bila odkrita še nenavadnejša uporaba. Na univerzii v Goettingenu so preučevali njen vpliv na dihanje v spanju in odkrili, da odrasli s pomočjo posebno oblikovane dude za kar 70 odstotkov manj smrčijo!

Vendarle proti dudi

Pomisleki zobozdravnikov ostajajo. Otroci, ki se dudi odrečejo pozno, imajo praviloma težave z zobmi. Duda s svojim pritiskom ovira rast zob, v nekaterih primerih celo povzroča deformacije mišic v ustnicah. Zato strokovnjaki priporočajo, da se otrok tega pripomočka odvadi do prvega leta starosti.

Tako kot proizvajalci dud poskušajo starše prepričati v koristi dudanja (pri tem radi pretiravajo), se njihovi nasprotniki strastno zavzemajo za njihovo odpravo. Obtožujejo je povečane verjetnosti zadušitve, razvoja alergije na lateks, motenj hranjenja, predvsem dojenja, podaljševanja čustvene in osebnostne nezrelosti, zgodnejšega prenehanja dojenja, poškodb ustnic, negativnega vpliva na razvoj zob in tako naprej. Najbolj zagrizeni primerjajo dudanje kar z uživanjem prepovedanih drog.

Kdo ima prav?

Ob primerno izbrani dudi (kakovostna izdelava iz enega dela) je verjetnost zadušitve zanemarljiva, enako velja za poškodbe ustničnih mišic. Če sumimo na alergijo na lateks, so na voljo dude iz silikona in drugih materialov. Na razvoj otrokove osebnosti precej bolj kot dudanje ali nedudanje vpliva odnos staršev. Če ‘crkljanja’ ne nadomeščajo z dudo, bo dudajoči otrok odrasel kot njegov nedudajoči vrstnik.

Bolj zaskrbljujoč je vpliv na dojenje. Otroci, ki se navadijo dude v prvih šestih tednih življenja, imajo z dojenjem več težav. Ker poteka sesanje dude drugače kot sesanje prsne bradavice, se novorojenček lahko zmede, nepravilno doji, to pa povzroči pri materi manjše izločanje mleka, zaradi česar je proces dojenja okrnjen. Takšni otroci se v povprečju prej nehajo dojiti, kar lahko do zdravstvenih težav.

Stroka zato priporoča uporabo dude šele po tem, ko je proces dojenja že lepo stekel. Dejstvo je tudi, da otroci, ki dudajo, kasneje spregovorijo, kar je zaradi polnih ust seveda razumljivo. Ni pa to nič tragičnega, če so zaradi dude starši in otrok bolj spočiti in naspani. Prednost dude je tudi v tem, da dudajoč otrok ne sesa prstov, kar lahko vodi do kožnih vnetij in drugih težav.

Palec proti dudi

Močan argument zagovornikov dude je gotovo sesanje prstov. Otrok, ki sesanje potrebuje, ga bo tudi našel, če je to staršem všeč ali ne. Sesanje prstov in rokavov ni niti na pogled prijetno, niti higiensko neoporečno. Poleg tega je otroku, ki s sesanjem pretirava, lažje vzeti dudo kot palec. Iz sesanja palca se rada razvije grda razvada grizenja nohtov.

V ZDA na primer prodajalci v otroških trgovinah že vedo za trik, s katerim starši otroka odvadijo od dude. Pripeljejo ga do police z igračami in tam otrok s prodajalcem zamenja dudo za igračko po svojem izboru. Pri palcu ta trik ne deluje.

Kljub temu niti staršev otrok, ki sesajo palec ne bi smelo skrbeti. Pri približno letu starosti, ko otrok shodi, začne povsem drugače uporabljati roke. Veliko bo prijemanja, učil se bo igre in priložnosti za odvajanje od sesanja bo več kot dovolj.

Ali ste vedeli?

  • Duda se je sredi 90. let prejšnjega stoletja pojavila kot – modni dodatek. V nekaterih krogih je duda v pisanih barvah postala zaščitni znak predvsem najstnic, zraven pa se je najbolj podala glasna tehno glasba in primeren odmerek poživila MDMA, bolj znanega znanega po imenu ekstazi.
  • Podobno je bilo nekaj let prej z varnostnimi sponkami in punkom. Prav zaradi takšnih povezav so številne vzgojne ustanove nošenje dude prepovedale, vendar je modna muha tako ali tako izzvenela sama od sebe.