Otrok denarja praviloma ne potrebuje. Za vse njegove potrebe skrbijo starši, kak priboljšek pa prileti še od drugih sorodnikov.
Toda v razvitem svetu se mnogi starši odločijo svojim otrokom vendarle nameniti žepnino, reden prihodek, ki ga lahko otrok porabi bolj ali manj po svoji presoji.
Izkazalo se je, da je žepnina ena najboljših priložnosti za učenje ravnanja z denarjem. Kdaj, koliko, kako, za kaj? Na osnovna vprašanja o žepnini poskušamo odgovoriti v nadaljevanju.
Razlogi za žepnino
Otrok bo nekega dne odkril, da je večino stvari mogoče kupiti, a žal denarja ni na voljo v neomejenih količinah. Dobro je, da to odkrije, preden se je navzel slabih finančnih navad, zaradi kakršnih vsako leto bankrotirajo milijoni ljudi po vsem svetu.
Če mu dajemo žepnino, lahko na njegovo porabo močno vplivamo in ga naučimo dobrih navad, kot so varčevanje, primerjanje cen, razlikovanje med potrebo in željo, odlašanje zadovoljevanja nekaterih želja, dokler se strasti, morda povzročene le s spretnimi propagandnimi triki, ne poležejo in podobno.
Pri žepnini se otrok postopno nauči razpolagati s svojimi sredstvi. Če vse zapravi naenkrat, bo pač brez sladkarij do naslednje žepnine. Če v trgovini slabo prešteje drobiž, bo pač kupil manj stvari, kot bi jih sicer. Če bo hotel kupiti nekaj, kar presega njegova sredstva, bo pač moral varčevati ali si poiskati dodaten vir denarja. Žepnina je torej odlična šola.
Razlogi proti žepnini
Otrok bo ob nejasnih pravilih porabe (kaj lahko z žepnino kupi in kaj ne, kaj mu bomo kupili tako ali tako) zmeden. Če žepnino pogojujemo z opravljanjem hišnih del, lahko začne enačiti svoj prispevek h gospodinjstvu s plačo in za vsako delo pričakuje plačilo. Če žepnine ne dobiva redno (če so naši prihodki neredni ali imamo sami slabe finačne navade), se ne bo naučil razporejanja denarja skozi obdobja med posameznimi izplačili.
Žepnina je lahko tudi vzrok sporov med brati in sestrami (dobijo vsi enako ali starejši več?). Če se v njegovo porabo preveč vtikamo in mu za vsak evro natančno naročimo, za kaj naj ga porabi, žepnina prav tako ne doseže osnovnega namena.
Podobno velja za pretirano kritiko njegovih napačnih ‘poslovnih’ odločitev. Včasih, čeprav redko, se zgodi, da otrok zaradi žepnine pride hitreje v skušnjavo po dodatnem denarju in zaide v krajo.
Nekaj idej o žepnini
Vsaka družina je drugačna, vsak otrok je svoja zgodba. Če se odločimo, da otrok žepnine ne potrebuje, bo pač preživel brez, kot toliko gneracij pred njim. Če pa se za žepnino odločimo, je prvi korak za dosego njenega osnovnega namena postavljanje jasnih pravil.
Primerna starost za prvo žepnino je med 4. in 8. letom starosti. Nekateri se odločijo za tedensko, drugi za mesečno izplačevanje. Posebej manjšim otrokom je lažje načrtovati tedensko kot mesečno porabo.
Če nameravamo otrokom plačevati za hišna dela, moramo določiti cenik, ki bo sprejemljiv za obe strani. Toda načeloma naj bi otrok v gospodinjstvu po svojih močeh pomagal ne glede na denar, ki ga (ali pa tudi ne) prejema v obliki žepnine.
Nekateri otroku postavijo pravilo, da morajo del žepnine obvezno položiti na bančni račun ali v hranilnik. Ko otrok privarčuje določen znesek, ga lahko nagradimo z dodatnimi nekaj evri, kar ga spodbudi v nadaljne varčevanje.
Nekateri otrokom pustijo prosto razpolaganje z žepnino, a morajo varčevati z denarjem, ki ga dobijo ob posebnih priložnostih (dedki, babice, zobna miška, dedek mraz). Spet drugi dovolijo otrokom, da privarčevani znesek po določenem obdobju, ki sta ga vnaprej določili obe strani, zapravijo za karkoli, pa čeprav za čokolado.
Zanimivo je, da večina otrok po določenem obdobju prejemanja žepnine (na primer dveh ali več mesecih) denarja praviloma ne zapravijo za trenutne užitke, ampak za kaj ‘posebnega’. Vnaprej moramo tudi določiti, ali bomo otroku dovolili zadolževanje.
Če bo prehitro zapravil žepnino in mu bo zmanjkalo denarja za nakup darila ob sošolčevem rojstnem dnevu, mu lahko priskočimo na pomoč, a to naj ne postane pravilo in tako ali drugače mora za svojo napako plačati (lahko mu zaračunamo kak evro ‘obresti’, ali ga preprosto pustimo, naj se znajde kakor ve in zna, seveda v mejah zakonov in morale).
Koliko naj bi dali našemu otroku? Za osnovo lahko vzamemo kar število njegovih let. Petletnik naj bi se znašel s petimi evri na teden, šestletnik s šestimi in tako naprej.
Seveda ob tem upoštevamo svoje zmožnosti in otrokove potrebe. Morda mu damo pet evrov in mu omogočimo še kak dodaten zaslužek za pospravljeno dvorišče. Morda dobi del žepnine v obliki predplačniške kartice za mobilni telefon.
V vsakem primeru se moramo zavedati, da mu predstavljamo prvi in najpomembnejši vzor. Če imamo težave z disciplino, če ne spoštujemo pravil, če ne vemo, kaj bi radi, vsega tega od otroka tudi ne moremo pričakovati.
