Beseda avtizem označuje skupino povezanih motenj v razvoju možganov. Ker se zunanji znaki zelo razlikujejo, je morda primernejši izraz: motnje avtističnega spektra.
Kratka zgodovina avtizma
Beseda izhaja iz grške autos, ki pomeni sam in se nanaša na osebo, ki je zaradi svojih posebnosti v razvoju izključena iz družbe. Prvič jo je uporabil švicarski psihiater Eugen Bleurel leta 1911, vendar je z avtizmom označil skupino simptomov, ki jih danes uvščamo k shizofreniji.
Dobrih trideset let kasneje so začeli z avtizmom opisovati motnje, značilne za otroke z zaostjanjem v razvoju. Približno hkrati sta avtizem opisala Leo Kanner in Hans Asperger (slednji je tudi sam imel Aspergerjev sindrom). Dejansko je šlo za dve sorodni, a različni stanji, ki so ju še desetletja mešali z različimi oblikami shizofrenije.
Danes sta avtizem in Aspergerjev sindrom najbolje opisani, a le dve dve izmed motenj avtističnega spektra, kamor v grobem spada še pervazivna razvojna motnja, znotraj katere pa je spet natančneje definiranih več stanj.
Tako sem spadata še Rettov sindrom in otroška dezintegrativna motnja, stroka pa nenehno poskuša izboljšati definicije, ker s tem seveda izboljšuje možnosti za pomoč osebam z naštetimi motnjami.
Vzroki
Znanost že dolgo poskuša odkriti, kaj povzroča avtizem, a za tako kompleksno motnjo verjetno niti ne moremo najti preprostega odgovora. Če so pred pol stoletja za vzrok avtizma veljale čustveno hladne matere, je danes še najverjetnejša zmes dednih faktorjev z vplivi iz okolja.
Nesporno dejstvo je, da so bo otrok z avtizmom z veliko večjo verjetnostjo rodil v družini, kjer so že ugotovljeni primeri avtizma. Žal še nič ne kaže, da bi za to stanje lahko okrivili prav določeno skupino genov. Prav tako je očitno več avtizma v okolju z višjo vsebnostjo težkih kovin (zastrupitev z živim srebrom ima številne skupne simptome z avtizmom), pesticidov in drugih zdravju nevarnih snovi, a povsem jasne povezave s prav določeno snovjo ni.
Nekateri verjemejo v teorijo o cepivih, drugi o virusih, ki povzročajo avtizem, a tega ni potrdila nobena znanstvena študija.
Avtizem: znaki, oz. simptomi
V uporabi je več testov za ugotavljanje avtizma. Ker gre za širok spekter motenj, se med seboj razlikujejo tako testi, kot interpretacije rezultatov. V splošnem velja, da je test primerno orodje za sum na avtizem.
Za postavljanje diagnoze je potrebno več pregledov pri specialistih, ki se šele po primerjavi svojih ugotovitev odločijo, ali določeno stanje spada v spekter avtističnih motenj in predlagajo program pomoči, če je ta potrebna.
Zdravljenje avtizma je v zadnjih deseletjih močno napredovalo. Če so v šestdesetih in sedemdesetih letih še prisegali na elektrošoke, kaznovanje neprimernega in nesprejemljivega obnašanja z bolečino in še posebej na uporabo psihoakitivnih zdravil (tudi razvpiti LSD), sodobna znanost daje poudarek predvsem celostnemu pristopu. Avtist bo na svoje stanje pozitivno vplival tako z bolj kakovostno prehrano in redno telovadbo, kot s posebnimi psihosocialnimi vajami.
Čeprav avtizem v mnogih deželah označujejo kot motnjo ali stanje in ne kot bolezen, se o ozdravljivosti niti ne moremo pogovarjati. Vseeno je dobro vedeti, da mnogi otroci z avtizmom ob primerni podpori odrasejo v samostojne in odgovorne osebnosti, ki si lahko ustvarijo družine in so uspešni v svojih poklicih. Zapomnimo si: avtizem velja prepoznati čim prej in nato poiskati primerno strokovno pomoč!
.
