Avtist je oseba z avtizmom ali, odvisno od definicije, z eno od motenj takoimenovanega avtističnega spektra.
Motnje avtističnega spektra se običajno pokažejo že dokaj zgodaj v otrokovem razvoju.
Sprva starši in pediatri opazijo zaostanek v razvoju, nato druge znake, kot so posebnosti pri obnašanju, posebej pri jedi (kar tri četrtine avtistov velja za izbirčne, ima pred ali med jedjo posebne vzorce obnašanja, pogosto jim primanjkuje kalcija in proteinov ...).
Sledijo značilni vzorci obnašanja (ponavljajoči gibi, zelo značilno je zibanje), težave pri stikih z ljudmi iz okolice, značilno je obnašanje s ponavljajočimi vzorci, kot je nenehna uporaba določene igračke na enak način. Znaki avtizma so raznoliki, kot se tudi sam avtizem kaže z zelo različnimi simptomi.
Avtist se izogiba dotikom, nerad pogleda v oči, v pogovoru zna biti izjemno odkrit in netakten (kar mnogi zamenjujejo z nesramnostjo), ne razume besednih iger in šal, v družbi se drži zase (v vrtcih je značilna takoimenovana vzporedna igra), pogosto je nezainteresiran za svojo okolico, zelo težko sprejema spremembe ali pa jih povsem zanemarja ...
Kljub temu moramo vedeti, da imajo tudi ljudje z motnjami avtističnega spektra smisel za humor in potrebujejo človeško bližino.
Prav tako si želijo komunikacije, a se pogosto zaradi težav pri razumevanju (številne finese jezika, ki se dodatno zapleta z nebesedno komunikacijo, kot je govorica telesa, obrazna mimika ali spoštovanje osebnega prostora, so zanje huda težava) zaprejo vase.
Zaradi težav pri sporazumevanju se avtizem pri mnogih odraža v slabšem učnem uspehu in posledično manjših možnostih za uspešno kariero. Toda ob primerni strokovni pomoči, posebej, če je diagnoza avtizma postavljena zgodaj, avtisti lahko dosegajo primerljive rezultate z drugimi.
Včasih se avtisti, posebej tisti z višjo stopnjo funkcionalnosti, kakršna je na primer značilna za Aspergerjev sindrom, zahvaljujoč svoji sposobnosti izjemnega osredotočenja, ki lahko že meji na obsedenost, izjemno izkažejo na določenih področjih, kot so matematika, inženirstvo, umetnost, ...
Avtisti so med nami že od nekdaj
O avtizmu se je začelo govoriti šele proti koncu prve polovice 20. stoletja, vendar so ljudje z motnjami avtističnega spektra seveda prisotni skozi vso zgodovino. Poznavalci so po razpoložljivih podatkih ocenili, da bi med avtiste lahko uvrstili številne znane zgodovinske osebnosti:
- Hans Christian Andersen, pisatelj
- Michelangelo Buonarroti, kipar
- Charles Darwin, biolog
- Emily Dickinson, pesnica
- Adolf Hitler, politik
- Thomas Jefferson, politik
- James Joyce, pisatelj
- Wolfgang Amadeus Mozart, skladatelj
- Isaac Newton, fizik
- Alan Turing, matematik
Statistika:
- Danes ocenjujejo, da ima eden izmed 88 ljudi, nekateri celo trdijo, da eden izmed 50.V Sloveniji imamo po zmernih ocenah vsaj 20 tisoč avtistov.
- Število avtistov nenehno narašča. Nekateri za to krivijo onesnaženje okolja ali programe cepljenja, a bolj verjetno gre za boljše zavedanje te problematike med starši in zdravstvenimi delavci.
- Avtizem velja za 'moško' motnjo. Po nekaterih podatkih je med dečki kar petkrat več avtistov kot med deklicami. Zanimiva študija Univerze v Cambridgu je nakazala, da je anoreksija kot izrazito 'ženska' težava morda dejansko vrsta avtizma, saj si z njim deli celo vrsto simptomov.
Avtističen otrok - kako ukrepati?
Najprej moramo seveda opaziti, da se otrok obnaša drugače od vrstnikov. Avtističen otrok pogosto spregovori bistveno kasneje, njegov besedni zaklad je manjši, njegova igra manj raznovrstna, ne druži se z drugimi, če pa že, ga običajno bolj privlači družba precej starejših ali mlajših kot vrstnikov.
Med rednimi pregledi pri splošnem zdravniku in psihologu (pri nas se na vabilo psihologa pri otrokovih treh letih nekateri starši sploh ne odzovejo) se o takšnih posebnostih pogovorimo in dogovorimo za pregled pri specialistu, na kar je običajno treba čakati mesece.
Med čakanjem si skrbno beležimo posebnosti, ki jih opažamo v otrokovem razvoju, da bomo, ko pridemo na vrsto skupaj s strokovnjaki poiskali čim boljšo terapijo.
Avtistom lahko zelo pomagajo posebne vaje iz pridobivanja in krepitve socialnih veščin (občutek izključenosti iz razredne skupnosti v šoli se pogosto odraža v slabšem učnem uspehu) in seveda prilagojen učni program (morda kot šolar potrebuje dodaten čas za reševanje nalog ali mu morajo biti vprašanja postavljena na drugačen način).
Ker se avtizem pogosto pojavlja v povezavi z drugimi zdravstvenimi motnjami, kot sta nespečnost in neurejena prebava, stroka že dolgo posveča posebno pozornost prehrani. Uživanje dodatnih vitaminov (na primer B6) in mineralov (na primer kalcij ali magnezij), navajanje na raznovrstno uravnoteženo prehrano in izogibanje prečiščeni industrijski hrani, dajejo zelo spodbudne rezultate.
Če torej ugotovimo, da je nekdo avtist, še ni konec sveta. Tudi zato ponekod namesto besede motnja uporabljajo izraz drugačnost.
.
