Aspergerjev sindrom je avtistična motnja, za katero so značilne predvsem težave v komunikaciji. Običajno ga odkrijemo še pred otrokovim vstopm v šolo, spremlja pa ga vse življenje.
Za razliko od takoimenovanega Kannerjevega avtizma se ljudje z Aspergerjevo motnjo, kot ga tudi označujejo, lažje vključujejo v družbo in dosežejo višjo stopnjo samostojnosti. Seveda pa je vsak primer svoja zgodba.
Posebneži in samotarji
Znaki Aspergerjevega sindroma so raznoliki in marsikaterega bi lahko označili z neobičajno navado, čudaštvom ali posebnostjo. Nastopajo lahko v milejših in resnejših oblikah, pred postavljanjem diagnoze pa jih je treba dobro preučiti in se šele nato odločiti, za kaj pravzaprav gre.
Naštejmo jih nekaj:
- Otroci z Aspergerjevo motnjo težko vzpostavljajo stike, nimajo veliko prijateljev, v pogoovru so zadržani, neradi ga začenjajo ali vzdržujejo, začnejo govoriti ob neprimernih trenutkih, takoimenovano kramljanje jim je nezanimivo, fraze razumejo dobesedno...
- Razvijajo nenavadne rituale, kot je natanko določen način opravljanja vsakdanjih akrivnosti, spremembe jih vržejo iz tira, radi imajo ponavljajoče gibe, izjemno uživajo v zibanju, nagnjeni so k samopoškodbam.
- Pogosto razvijejo zelo ozko usmerjena zanimanja, na primer spremljanje statistike športnih tekmovanj ali zbiranje nenavadnih predmetov. Številni imajo odličen smisel za številke in so sposobni izjemne zbranosti, saj jih dogajanje v okolici pogosto sploh ne zanima.
- Za osebe z Aspergerjevim sindromom je značilna slabša telesna koordinacija, zaradi nenavadnih prehranskih navad jim pogosto primajkuje nekaterih hranilnih snovi, zato redna kontrola krvne slike in prilagojena fizična aktivnost vsekakor spadata k obravnavi.
- Zdijo se samozadostni in sebični, empatija se pri njih razvije zelo počasi in v omejenem obsegu. Zanje so značilne nenavadne obrazne grimase. Čeprav niso ravno družabni, znajo še kako uživati v dolgotrajnih monologih pred publiko (ali brez nje).
- Še ena značilnost je preobčutljivost na dražljaje, na primer močno svetlobo, hrup ali začinjeno hrano. Vendar je lahko tudi obratno. Tako nekateri otroci z Aspergerjevim sindromom zajokajo zaradi bolečine že ob rahlem dotiku, drugi pa tudi ta hudo bolečino komaj zmenijo.
Zdravljenje
Kot druge motnje avtističnega spektra, tudi Aspergerjeva marsikje ne velja za 'pravo' bolezen. Lajšanje težav lahko v grobem razdelimo v tri skupine.
- Klasična farmacevtska zdravila se uporabljajo predvsem ob bolezenskih znakih, ki Aspergerjevo motnjo pogosto spremljajo (na primer hiperaktivnost ali depresija).
- Vaje socialnih veščin in sporazumevanja. S primerno obravnavo lahko pacienti odlično napredujejo, izboljšajo osebne odnose in s svoje družabno življenje.
- Kognitivno - vedenjska terapija: kot vsak avtist ima tudi oseba z Aspergerjevo motnjo težave s prepoznavanjem svojih občutkov in občutkov drugih, z njihovim izražanjem in nadziranjem. Terapija se prilagaja za vsakega pacienta za vsako problematično situacijo posebej.
Aspergerjev sindrom je vseživljenjska motnja. to pomeni, da ni ozdravljiv, a je v številnih primerih obvladljiv in ob primerni pomoči, običajno sestavljeni iz cele ekipe specialistov (psiholog, psihiater, specialni pedagog, delovani terapevt, logoped,...) lahko dosegamo odlične rezultate, v katere pa je potrebno vložiti veliko truda.
Vsekakor moramo vedeti, da otrok z Aspergerjevim sindromom predstavlja veliko odgovornost, zato velja poiskati čim več informacij o vrstah pomoči, ki je na voljo. Začnimo pri osebnem zdravniku, nato specialistih, društvih, na spletnih forumih in - bodimo kritični. Za prihodnost našega otroka gre.
.
