Akupunkturo Kitajci označujejo s slikovno črko Čen, ki jo lahko dobesedno prevedemo kot ‘zbosti z iglo’.
Bolj znano latinsko skovanko je v 17. stoletju sestavil nizozemski zdravnik Willem Ten Rhyne iz acus (igla) in pungere (zbosti), ali po naše akupunktura.
Čeprav niti najnaprednejša znanost ne zna razložiti, kako lahko zabadanje igel v določene točke na telesu vpliva na zdravje, se ta alternativna medicinska metoda ne le vse več uporablja, temveč uživa globoko spoštovanje celo med najbolj zapriseženimi ljubitelji takoimenovane zahodne medicine. Razlog je preprost. Akupunktura deluje.
Drugačen pristop
Čeprav je v ponudbi večine zdravilišč, ima akupunktura v našem okolju še vedno pridih skrivnostnosti in eksotike. Glavni razlog za to je, da k zdravljenju bolezni ali vsaj lajšanju simptomov pristopa drugače od medicine zahoda.
Mi smo vajeni specialistov, ki se po postavljeni diagnozi bolezni lotijo s težkim orožjem, akupunkturist pa se ne loteva zgolj bolezni, temveč poskuša zdraviti celoto duha in telesa, obnoviti življenjsko energijo, jo uravnotežiti ali preusmeriti energijske tokove.
Prav tokovi energije, imenovane či, so ključni za razlago pomena točk, prek katerih akupunkturist posega v zdravje svojega pacienta. Vsi poznamo občutek olajšanja, ki ga prinese dotik ali masiranje nekaterih točk pri glavobolu ali zobobolu. Nekatere takšne točke prinesejo trenutno olajšanje, druge so nekakšna vstopna vrata v boju proti bolezni.
Danes so z najmodernejšimi metodami ugotovili, da je akupunktura skozi tisočletja svojega obstoja izdelala podroben zemljevid živčnega sistema, prek katerega se prenašajo ključne informacije o procesih v telesu. Čeprav je še marsikaj nejasno, ima v državah z najrazvitejšim zdravstvom akupunktura status primerljiv z ostalimi vejami medicine.
Tako se morajo akupunkturisti pred pričetkom opravljanja prakse izkazati z univerzitetnim spričevalom, nenehno so pod nadzorom inšpekcijskih služb, njihovo zdravljenje pa je mogoče plačati iz naslova zdravstvenega zavarovanja.
Ali ste
vedeli?
- Lani je akupunkturista obiskal kar vsak 12. prebivalec dežel z najnaprednejšo medicino (Zahodna Evropa, Severna Amerika). Največkrat so bile vzrok slabosti, prebavne motnje, revmatična obolenja in seveda kronične bolečine.
- Samo v ZDA je registriranih kar 15 tisoč akupunkturistov, ki z akupunkturo lajšajo najrazličnejše tegobe.
- Poskusi na podganah so pokazali, da je mogoče z elektroapunkturo znižati krvni tlak do 40 ali celo 50 odstotkov. Raziskave na ljudeh še potekajo.
- Švedski fizioterapevti so razdelili nosečnice z bolečinami v medeničnem predelu na tri skupine: ene so se razgibavale na klasičen način, druge po posebnem programu, tretje so uporabljale akupunkturo. Najmanj bolečin so imele slednje.
- Akupunktura sodeč po raziskavi, opravljeni leta 2004 v Hong Kongu, zmanjšuje težave z alergijami. Skupina otrok s senenim nahodom je bile deležna klasične kitajske akupunkture, kontrolni skupini pa so akupunkturo izvajali le navidezno. Obe skupini sta verjeli, da prejemata pravo terapijo, a izboljšave so bile opazne le pri prvi skupini.
- Ameriški znanstveniki so ženskam, ki niso mogle zanositi, pomagali s klasično umetno oploditvijo. Polovica je hkrati poskusila še z akupunkturo, druga pa ne. v prvi skupini je zanosila polovica pacientk, v drugi le tretjina. Med nosečnicami je plod uspešno donosilo več kot devet desetin pacientk iz prve skupine, a le osem desetin iz druge.
Iz kamene dobe
Za predhodnike današnjih akupunkturistov veljajo ljudje iz kamene dobe, ki so v boju proti bolečini kamenje z ostrimi robovi prislanjali na različne točke telesa.
Točke, na katerih so dosegli poziteven učinek, so odkrivali s poskušanjem, svoje znanje prenašali iz roda v rod, prvi dokazani opisi takšnega zdravljenja pa segajo v obdobje dinastije Čang (približno 1500 let pr. n. št.).
Osnova filozofije, na kateri je temeljilo zdravljenje s pritiskanjem kamenja, je bilo iskanje ravnotežja med telesom in duhom, živim in neživim, sedanjostjo in preteklostjo.
Z razvojem znanosti so kamenje izpodrinile posebno oblikovane igle iz lončevine in različnih kovin. Sprva iz brona, nato še iz srebra in zlata. Klasični komplet devetih igel se danes še vedno uporablja v nekaterih nerazvitih območjih Kitajske, a večina akupunkturistov je obdržala zgolj eno obliko igle, ki je danes iz nerjavečega jekla.
Že v 6. stoletju je bila na Kitajskem ustanovljena prva medicinska univerza, na kateri so poučevali predvsem akupunkturo in zeliščarstvo. Kljub organiziranosti, podobni današnjim fakultetam, se je tovrstno znanje pretežno prenašalo kar z očetov na sinove. Vseeno se lahko univerzi in njenim naslednicam zahvalimo za prve resne zemljevide akupunkturnih točk in energijskih kanalov človeškega telesa.
Srečanje z Zahodom
V Evropo je akupunktura prišla v 16. stoletju z misijonarji. S srečanjem dveh kultur je prišlo do izmenjave znanj. Kitajska medicina se je odlikovala predvsem po celostnem pristopu, a imela v primerjavi z zahodno veliko pomanjkljivost.
Zahodnjaki so namreč tedaj že kar precej vedeli o kirurgiji in znali tako odpraviti marsikatero težavo, ki je Kitajci zaradi verovanja, da naj bi človek po smrti svoje prednike srečal v enem kosu, niso znali rešiti tako hitro ali pa sploh ne.
Še večji udarec je tradicionalnim načinom zdravljenja zadala revolucija, ki je vse staro, tudi dobro, označila za nezaželjeno.
Kljub temu se je akupunktura skupaj z zeliščarstvom na podeželju še ohranila in z Mao Cetungom vrnila v polnem siju, saj mu je v slabih razmerah med slovitim pohodom leta 1934 prav tradicionalna medicina pomagala ohraniti vojsko v zadovoljivem stanju. Leta 1944 je celo sklical posvet predstavnikov vzhodne in zahodne medicine in jih pozval naj presežejo ljubosumje in združijo svoja znanja.
Naslednji ključni dogodek je verjetno obisk Richarda Nixona na Kitajskem, ki je v ZDA sprožil pravo manijo. V 70. letih prejšnjega stoletja je postalo moderno vse, kar je bilo kitajsko, akupunktura pa je postala izjemno iskana veda. V le nekaj mesecih se je našlo na desetine akupunkturistov, ki so imeli po nekaj sto strank na dan. Predstavniki uradne medicine so zagnali vik in krik, poskusili celo s sodnim pregonom, a morali kmalu priznati poraz.
Akupunktura se je izkazala pri lajšanju številnih kroničnih obolenj, nad katerimi so sicer zdravniki že obupali.
Ko so še uveljavljene znanstvene metode potrdile nekatere predpostavke tradicionalne medicine, je bila akupunktura dejansko sprejeta kot enakovredna ostalim vedam moderne medicine.
Nove metode
Plemenitenje z novimi znanji in idejami je prineslo precejšen napredek tudi na področju akupunkture.
Ena izmed najpomembnejših novih metod je prav gotovo ušesna akupunktura, ki temelji na ideji, da se vsi energijski kanali srečajo prav v uhlju. Tako ni več treba za denimo težave s komolcem zabadati igle v komolec, temveč za zdravljenje komolca enako dobro služi točka v uhlju.
Tovrstna akupunktura, ki so jo skupaj razvili Kitajci in Francozi, je bolj praktična, saj pacient, ki mora iglo obdržati zabodeno v akupunkturno točko dalj časa, vseeno ohrani večino svoje gibljivosti, kar pri klasičnem pristopu z zabadanjem igel po vsem telesu ni mogoče.
Danes je akupunktura marsikje vodilna metoda za anestezijo brez stranskih učinkov klasične anestezije.
Podobna izpeljanka je takoimenovana akupunktura lasišča, ki se odlično obnese pri nekaterih možganskih poškodbah, na primer pri možganski kapi.
Ker se tradiciji in dokazanim uspehom navkljub marsikdo akupunkture še vedno izogiba zaradi igel (pravilno zabodene ne povzročajo bolečin, običajno pa je ščemenje), je nastala elektroakupunktura. Pri tej tehniki igle ne prebadajo kože, temveč se le dotikajo akupunkturnih točk in jih stimulirajo z rahlimi električnimi sunki.
Podobna ideja tiči tudi za uporabo laserjev, zelišč, piezoelektričnih kristalov in magnetov na akupunkturnih točkah. Znanje akupunkture je pripeljalo do razvoja napravice za lajšanje bolečin s pomočjo nizkoenergijskih električnih sunkov (TENS), ki jo v številnih državah uporabljajo za lajšanje bolečin med porodom.
Omenimo še šiatsu (vrsta masaže), Bownovo terapijo (stimulacija mehkih tkiv) in akupresuro (pritiskanje na akupunkturne točke) in hitro postane jasno, da je akupunktura kljub svoji častitljivi starosti pravzaprav znanost v razvoju.
Temna plat
Akupunktura ima številne dobre lastnosti, a vsemogočna vseeno ni. Nekateri pacienti se na primer na zdravljenje z akupunkturo ne odzivajo. Poleg tega so učinki običajno opazni kasneje kot pri zahodni medicin.
Včasih se tudi zgodi, da akupunktura ne more odpraviti bolečine, kot jo lahko običajna tableta, temveč jo le omili. Zgodi se tudi, da se med zdravljenjem bolezni nekateri simptomi okrepijo, torej začasno lahko celo pride do poslabšanja. Tak primer je sicer med akupunkturisti zaželjen, ker dokazuje, da se pacient na akupunkturo odziva, a se pacient vseeno neprijetno počuti.
Prištejmo še bolezenska stanja, pri katerih je akupunktura povsem nemočna (rakava obolenja, zlomi, ureznine, vnetja, kile in podobno) in zaključimo, da je akupunktura najmočnejša predvsem pri kroničnih težavah, za zdravstvene zaplete, ki zahtevajo hitro ukrepanje in mehanske posege, pa se vseeno obrnemo k zahodni medicini.
.
