"Skoraj je ni reči, ki bi jo lahko storila mama, oče pa ne. Izjema je dojenje. A takoj po dojenju je oče lahko na vrsti za 'podiranje kupčka'."
dr. Robert Frank
Čeprav lahko na knjižnih policah najdemo kopico knjig o materinstvu in komaj kakšno poglavje o očetovstvu, je danes nedvoumno dokazano, da imajo očetje na vzgojo svojih otrok še kako pomemben vpliv. Seveda, če se je udeležijo.
Kar 40 let študija na več tisoč prostovoljcih primerja uspešnost otrok s količino časa, ki so jo preživeli s svojimi očeti. Najuspešnejši so otroci, ki so največ časa preživeli z obema staršema. V povprečju dosežejo višjo izobrazbo in imajo uspešnejše osebne odnose. Celo njihovo zdravje je boljše!
Kriza!!!
Nekega dne se mladi očka zave, da ni le dobil otroka, temveč se je spremenil tudi odnos s partnerko. Ta je po novem postala mama. Pogosto predvsem mama in šele nato partnerka. Ljubezen je sedaj razdeljena na tri dele in marsikaj je treba postaviti na novo. Če se prej nista naučila sklepati kompromisov, se jih bosta pri otroku morala. Podpreti ga bo treba pri vzgoji, religiji, mu vcepiti vrednote, ki ne bodo protislovne ...
Očetje se zavejo, da naenkrat ne igrajo več glavne vloge v življenju svoje partnerke. Pogosto jih daje ljubosumje, še večkrat se počutijo nemočne ob nebogljenem bitjecu, ki tako silovito vpliva na njihovo življenje, oni pa si ga ga včasih niti prijeti ne upajo. 
Posebej hudo je, če mati očeta pri njegovih nerodnih poskusih vključevanja v dojenčkovo nego neprestano popravlja in zbada. Prištejmo še finančni pritisk, ki je ob novem družinskem članu in spremljajoči opremi od vozička in avtosedeža do oblekic in igrač seveda velik, in kriza je tu.
Marsikateri oče se odloči otroka prepustiti v nego materi, svojo udeležbo prestaviti na poznejši, ugodnejši čas (nekako takrat, ko se bo otrok že znal žogati), in se posvetiti predvsem služenju denarja. Če jim gre na tem področju dobro, lahko celo napredujejo, kar pomeni še več dela in še manj časa za družino.
Samo hranitelj? Ne, hvala!
Očetovstvo lahko moškemu življenje postavi povsem na glavo. Le kdo ne pozna zgodb o očetih, ki so pustili študij ali naredili kako drugo korenito spremembo in se zaposlili na delovnem mestu, ki jih prej sploh ne bi zanimalo, da so 'preskrbeli družino'? Če to velja posebej za mlajše, moramo omeniti tudi starejše, ki jim prihod malčka ali malčice ogrozi utečeni življenjski ritem.
Novorojenček le redko pozitivno vpliva na družabno življenje. Tudi, če se na račun starih znancev pojavijo novi, gre še vedno običajno za stresne spremembe. Povečani pritiski, želja po usklajevanju poslovnega in zasebnega življenja in neusmiljena ura, ki neprestano teče, nekatere očete poženejo v alkohol ali kako drugo obliko bega.
Na srečo pa jih je vse več in več, ki se znajo z zahtevami modernega očetovstva uspešno spoprijeti. V informacijski družbi je delovno mesto bistveno manj samoumevno kot je bilo v industrijski. Zato so tudi očetje bolj pripravljeni prekiniti kariero ali zamenjati službo za takšno, ki jim bo omogočala preživeti več časa z otrokom, kot je bilo to včasih.
Nekateri očetje se odločijo spremeniti delovni čas, drugi ga skrajšajo, nekateri celo ostanejo doma in v službo pošljejo mamo! Več jih sicer še vztraja v tradicionalni vlogi, ki očetu nalaga predvsem skrb za finančno varnost, a vpašanje je, kako dolgo bo to. Vse več se jih namreč zaveda, da je kariero mogoče na poljubni točki prekiniti in kasneje nadaljevati ali začeti novo (seveda z novimi znanji, čemur se tako ali tako ne izognejo niti tisti, ki vse življenje vztrajajo v isti službi), očetovstvo pa lahko teče le v eno smer. Tu se priložnost zamujena zares ne vrne nobena.
Oči ni mami
Vloga očeta je seveda drugačna od materine. Oče se mora zavedati, da ima že ob otrokovem rojstvu devet mesecev zaostanka za mamo. Ona je otroka že 'začutila', on se mora stika z njim še naučiti.
Zato naj mu ne bi bilo žal ur, ki jih preživi ob dojenčku, pa čeprav se mu zdi, da ta od njega nima otipljive koristi. Če ga bo vsaj občasno previjal, nahranil ali zazibal v spanje, se mu bo to v naslednjih letih bogato obrestovalo.
Otroci, s katerimi so se očetje veliko družili, imajo že pri sedmih letih v povprečju višji inteligenčni kvocient od vrstnikov, ki te sreče niso imeli. Imajo tudi bolj razvit smisel za humor in višjo stopnjo samozavesti.
Očetu za to nikakor ni treba tekmovati z mamo. Vzgoja je delo za dve osebi. Dober oče bo otroku predvsem namenil svoj čas. Dragoceno je denimo že branje v postelji pred spanjem.
Zanimiva študija je pokazala, da sploh ni pomembno, kaj oče otroku bere. Lahko so tudi novice iz športnih revij. Čeprav je dokazano, da že pet minut družbe očeta pomebno vpliva, ne smemo pozabiti na izsledke oxfordske raziskave, v kateri sta le dva odstotka otrok izrazila željo, da bi več časa preživeli z materami, kar osemdeset odstotkov pa jih pogreša očete!
Kljub nekaterim nerodnim poskusom različnih držav (tudi Slovenije) z očetovskim dopustom, je povsem jasno, da se bodo očetje s svojimi potomci družili predvsem - če bodo sami tako želeli.
5 pravil za lažje vključevanje očetov
- Avtoriteto si je treba prislužiti. Otrok očeta ne bo spoštoval le zato, ker je oče večji. Morda se ga bo bal, a to ni isto. Otrok spoštuje osebo, ki ji lahko zaupa. Zaupanje pa je proces, ki se gradi.
- Pristop naj bo pozitiven. Otroci zrcalijo odrasle. Če smo namrgodeni, bodo tudi oni. Če se jim nasmehnemo, nasmeh vrnejo. Tudi, če si zaslužijo grajo, to ne pomeni, da jih ne moremo isti dan za kaj drugega pohvaliti. Kar damo, bomo dobili nazaj. Z obrestmi.
- Spoznajmo otrokov svet. Ni se dovolj le spomniti rojstnega dne. Poznati moramo njegov urnik, prostočasne dejavnosti in prijatelje. Podpirajmo ga, če podporo potrebuje, sicer pa je dovolj že to, da smo tam in da on to ve.
- Poprosimo za pomoč otrokovo mamo. Ne bojmo se vprašati, kako se zloži perilo. Zahtevajmo natančna navodila. Če si ne zapomnimo, vprašajmo še enkrat. Oddolžimo se ji tako, da za kako urico sami prevzamemo skrb za otroka.
- Nikoli ni prezgodaj. Prve vezi z očetom se spletejo že takoj po rojstvu, osnova odnosa otroka z očetom do dopolnjenega drugega, večina do sedmega leta. Največja napaka očetov je, da si vzamejo čas za otroka šele tedaj, ko ga otrok za očeta pogosto niti nima več!
.
