Otroci se že rodijo s kopico čudovitih talentov, ki pa jih je treba razvijati, sicer zakrnijo, morda celo propadejo.
Ena poglavitnih nalog staršev je tako poskrbeti, da otroci odraščajo v zdravem in zanimivem okolju. Raziskovanje in učenje se pri otroku seveda začne z igro. Tu na prizorišče stopijo igrače.
Igrača je otrokovo orodje, s katerim si pomaga pri odkrivanju sveta. Toda katera med milijoni ponujenih igrač je primerna in katera ne?
Dve osnovni vrsti igrač
Strokovnjaki danes igrače v grobem uvrščajo v dve skupini. Ena je namenjena tolažbi, druga za izziv. Med tolažilne spadajo različne lutke, punčke in plišaste živalice. So mehke, nežne, prijetne na otip, zato dajejo občutek varnosti in otroka pomirjajo. Podobno velja za glasbene skirnjice, ki enak učinek dosežejo z glasbo.
Nasprotno je z ropotuljicami, zvončki in s piskajočimi figuricami. Te otroka spodbujajo k aktivnosti. Najboljše igrače iz skupine 'izzivalnih' so narejene tako, da bo otrok v skladu s svojim dozorevanjem odkrival različne vrste spodbud, ki jih nudijo. Najprej ga bodo morda pritegnile žive barve in močni kontrasti, nato bo odkril, da se igrača ob tresenju oglaša, še kasneje bo morda odkril, da igrača pod določenimi pogoji spremeni obliko in tako naprej.
Naloga igrač za izziv je vsaj na prvi pogled zahtevnejša, saj otroka napeljujejo k raziskovanju, napredovanju, osvajanju novih spretnosti in širjenju obzorij. Iz tega nujno sledi, da se jih bo nekega dne naveličal, saj bo spretnosti osvojil in igrače prerasel. Tolažilne igrače lahko po drugi plati ostanejo v otrokovi postelji tudi potem, ko je že vsaj z eno nogo zakoračil v svet odraslih. Za uravnotežen razvoj naj bi imeli otroci na voljo igrače iz obeh skupin.
Katera igrača je prava?
Starši izbiramo igrače po zelo različnih kriterijih. Če se prepuščamo trenutnemu navdihu, marketingu in modi, otrok morda ne bo dobil tega, kar za nemoten razvoj potrebuje. Zato bi si morali pred nakupom odgovoriti vsaj na nekaj vprašanj.
Kaj bo otroku pri igrači všeč? Ali je varna? Kaj naj bi se otrok z igračo naučil? Je primerna za njegovo starost, spol, zrelost? Ali bo njena uporaba moteča za ostale družinske člane?
Igrače naj bi spodbujale radovednost in ustvarjalnost. Dobra igrača spodbuja različna čutila in otroku omogoča čim večje vplivanje. Videoigrica je torej primernejša od ogleda risanke, še veliko primernejša igrača pa je žoga, saj se z žoganjem razvijajo tako gibalne spretnosti kot družabne veščine. Čeprav so na prvi pogled kocke zelo enostavne, jih otroci v različnih starostnih obdobjih uporabljajo na zelo različne načine, zato spadajo med najboljše igrače vseh časov.
Za dobro igračo je vedno dobra ideja
Nekatere izmed najuspešnejših igrač v zgodovini na začetku presenetljivo niso bile zasnovane kot igrače.
Igrica Monopoly je najbolje prodajana namizna družabna igra vseh časov. Toda v osnovi si jo je Lizzie Magie zamislila kot učni pripomoček, s katerim bi ljudje lažje dojeli, kako zaradi najemnin lastniki bogatijo na račun izkoriščanja najemnikov.
Za kako kapitalistično igro gre, pove že podatek, da je še danes prepovedana na Kubi in v Severni Koreji. V prvih letih 20. stoletja se je igra širila predvsem med intelektualci, ki so jo kmalu poenostavili (v izvirniku so imeli tekmovalci poleg najemnin še druge stroške) in na igralno ploščo zapisali domače naslove.
Šele Charles Darrow je začel leta 1935 izkoriščati igrico za ustvarjanje lastnega dobička. Ker z ročnim izdelovanjem tabel ni zmogel zadostiti povpraševanju, je poskusil prodati idejo znanemu podjetju Parker Brothers. Ti so ga sprva zavrnili, ker so njihovi strokovnjaki v igri našli kar 52 napak. Naraščajoče povpraševanje jih je prepričalo, da so si premislili in v naslednjih letih so pokupili vse patente, povezane z monopolyjem in njegovimi izpeljankami. Seveda so obogateli.
Današnje sestavljanke (puzzle) izhajajo iz želje po nazornejšem poučevanju. John Spilsbury je v 18. stoletju na leseno tablo narisal zemljevid Evrope in z žago izrezal posamezne države. Tako so njegovi učenci hitreje obvladali osnove zemljepisa. Ker je postala sestavljanka priljubljena, so se kmalu pojavile nove, tokrat z različnimi naslikanimi prizori, ki so bili namenjeni le še zabavi.
Malo drugače je bilo z električnimi modeli vlakov. Joshua Lionel Cowen je idejo za prvega dobil pred izložbo z igračami, v kateri so stali tudi otroški vlakci. Pomislil je, da bi bila izložba veliko bolj zanimiva, če bi po njej vozil miniaturen vlak. Pred tako izložbo bi se ustavilo veliko več radovednežev, kar seveda pomeni tudi več morebitnih kupcev. Imel je prav. Le da so kupci želeli predvsem izložbeno dekoracijo, se pravi njegove vlakce. Do danes jih je bilo prodanih na desetine milijonov!
Še nenavadnejša je ideja, ki je pripeljala do frizbija. Konec 19. stoletja je ameriški pek William Russel Frisbie sklenil na pločevinaste podloge, na katerih je prodajal svoje pite, natisniti svoj priimek. Vedel je, da marsikatera gospodinja podlogo kasneje uporabi še enkrat, in na njej speče svojo pito. Njegov priimek naj bi jih opomnil, da je s kupljeno pito manj dela.
Več kot pol stoletja kasneje so se študentje univerze Yale začeli kratkočasiti z metanjem in lovljenjem pločevinastih podlog, na katerih je še vedno pisalo Frisbie. Modna muha se je razširila, vključilo se je podjetje Wham-O, Frisbie so zaradi avtorskih pravil preimenovali v Frisbee, uvedli plastiko in uspešnica je bila rojena.
Igrače, ki so prerasle v legende
Zgodovinske najdbe dokazujejo, da so igro hula hop (obroč, ki ga vrtimo z boki) obvladali že stari Egipčani pred vsaj tremi tisočletji, ko so vrteli obroče z vinskih sodov.
V 14. stoletju so zdravniki popisali pravo epidemijo poškodovanih hrbtov in premaknjenih vretenc, za katero so krivili razširjeno razvado vrtenja obročev. Povezavo z imenom hula so obroči dobili leta 1800, ko so angleški mornarji s Havajev prinesli poročila o istoimenskem plesu.
Toda šele kalifornijsko podjetje Wham-0 (isto, ki je uspelo s frizbiji) je obroče izdelalo iz plastike v različnih barvah. V promocijske namene so jih leta 1958 nekaj sto podarili šolarjem in ti so s svojimi vragoijami navdušili množice. V le štirih mesecih je Wham-0 prodal 25 milijonov obročev!
Čeprav so jih izdelovali brez prestanka, je na tržišču občasno le prihajalo do pomanjkanja. Policijska poročila navajajo celo več ugrabitev tovornjakov, ki so prevažali obroče hula hop!
Igrača jojo je bila ob prelomu tisočletja razglašena za najboljšo igračo vseh časov. Po mnenju zgodovinarjev gre za drugo najstarejšo igračo, takoj za lutkami. Navada navijanja vrvice okrog kolutov izvira s Filipinov.
Leta 1920 je Pedro Flores, ki se je preselil v ZDA in postal hotelski vratar, ugotovil, da njegovo poigravanje med odmori za malico privablja kopico radovednežev. Zato je pustil službo in ustanovil podjetje za izdelavo jojojev.
Nekaj let kasneje je njegov posel odkupil poslovnež Donald F. Duncan, ki je pri igrači opravil več izboljšav, zaradi katerih je uporaba lažja in s pomočjo televizijskih reklam je sprožil pravo histerijo. Žal ga je posnemala množica drugih poslovnežev in sledila so tožarjenja na sodiščih, zaradi katerih je družina Duncan skoraj obubožala.
Med najuspešnejše lutke spadajo plišaste živalice. Čeprav pri nas podjetje Beanie Babies ni posebno znano, ga vseeno velja omeniti. Delniška družba je v lasti ene same osebe. To je Ty Warner, ki je leta 1983 zastavil enosobno stanovanje, da je dobil material za izdelavo majhnih plišatih živalic in zaposlitev dveh delavk.
Posebnost njegovih živalic je, da so polnjene manj od ostalih, zato delujejo mehkeje in bolj živo. Konkurenca se mu je posmehovala, češ, da izdeluje povožene živalice, a kakovostna izdelava in prebrisan marketing (ponudba izdelkov za zbiratelje, skrivnostnost, saj Beanie Babies nimajo niti javno dostopne telefonske številke, podjetje je zelo skopo z informacijami, tako da mediji vsako novico z veseljem natisnejo na prvih straneh ...) je Tya Warnerja povzdignila v legendo. Njegovo premoženje je vredno več od orjakov Hasbro (Monopoly) in Mattel (Barbie) skupaj!
Izbira je vaša
Otrok, ki redno gleda televizijo, zelo dobro ve, katere igrače si želi, saj mu to nenehno ponavljajo na zaslonu. Kljub temu bi morali starši zadržati vsaj nekaj besede pri izbiri. Nakup naj prilagodijo predvsem otrokovemu značaju. Če se nam otrok zdi preveč bojevit, najbrž ni smiseln nakup strašilnih pištol. Verjetno bo primernejša športna oprema.
Prav tako lahko s primerno igračo sramežljivega otroka spodbudimo k iskanju partnerjev za igro in širjenju znanstev. Velja si zapomniti tudi osnovno pravilo: manj je več. Otrok z malo kakovostnimi igračami bo imel bistveno več od igre kot otrok s kopico igrač, ki pa so zanj iz kakršnihkoli razlogov neprimerne.
In še v nečem se strinjajo vsi otroški psihologi. Vedno in povsod bo prva in najljubša otrokova igrača obraz njegovega starša. Zato je najbrž smiselno posvetiti otrokovi igri nekaj svojega časa. Tako se bomo spomnili, da je življenje lahko tudi brezskrbno in dobili priročen izgovor, da v roke spet vzamemo punčke, avtomobilčke in druge igrače ...
.
