So Miklavž, Božiček in dedek Mraz trije različni možje, ali gre v resnici za eno in isto osebo?
So povezani s krščanstvom ali izvirajo še iz poganskih običajev? Gre za resnične osebe, legende ali celo za domislico trgovcev?
Ali stanujejo na Severnem tečaju, Laponskem ali v Velikem Ustjugu? Nosijo škofovske kape, rdeče čepice ali kučme? Kakšna je vloga parkeljnov, angelčkov in Črnega Petra? In kaj imajo pri vsem skupaj jeleni?
Miklavž med mitom in resnico
Zgodovinski viri potrjujejo, da je v resnici živel Nikolaj, ki se je rodil okrog leta 256. Njegovi starši so umrli, ko je bil še otrok in mu zapustili lep kupček denarja, vendar za to ni trdnejših dokazov. Znano je le to, da je precej prepotoval in kasneje kot ugleden in pobožen mož postal škof v Izmirju na območju današnje Turčije.
Ohranjen je zapis o njegovi prisotnosti na nekem verskem shodu, vendar ni znano zakaj in s kakšno funkcijo se ga je udeležil. Je pa zato ostalo za njim veliko govoric o dobrih delih, posebej o obdarovanjih otrok, ki so se premešale s starejšimi, poganskimi običaji obdarovanja ob prehodu iz starega v novo leto.
V Srednjem veku je bil Sveti Nikolaj znan po vsej Evropi kot prinašalec darov. Njegovo ime je nosilo na tisoče cerkev, za svojega zaščitnika so ga oklicale kar cele države, na primer Rusija in Grčija.
Nekaj legend o Svetem Nikolaju
Najbolj znana je gotovo tista o obubožanem plemiču s tremi hčerami. Ker zanje ni imel dote, je sklenil eno prodati v suženjstvo (verjetno bi končala v javni hiši) in s tem dobiti denar za doto ostalih. Ko je Nikolaj to slišal, je ponoči skrivaj skozi okno plemičeve hiše vrgel mošnjo zlatnikov, kar je zadoščalo za prvo doto. Naslednjo noč je dejanje ponovil. Tretjo noč ga je pri tem plemič zalotil, a je moral nato priseči, da ga ne bo izdal.
Seveda je to le ena izmed izpeljank, med katerimi najdemo tudi take, pri katerih so mošnjički leteli v nogavice, Nikolaj je imel pomočnika Rudolfa, pa palčka Petra, ki se je zamazal s sajami in postal Črni Peter in še in še.
Druga legenda pripoveduje o bogataških sinovih, ki sta iz Azije pripotovala v Atene, kjer naj bi prejela Nikolajev blagoslov. Žal sta izbrala prenočišče pri pohlepnem gostilničarju, ki ju je med spanjem zabodel in razsekal. Zločin se je kot vizija prikazal tudi Nikolaju in ta je odhitel na njegovo prizorišče, kjer je z molitvijo oživel fanta.
V tretji legendi nastopajo podkupljivi guverner Evstahij in trije po nedolžnem obsojeni možje. Tokrat je Nikolaj nastopil še pred izvršitvijo smrtne kazni. Zaustavil je krvnika in Evstahija prisilil, da je priznal zločin, za katerega se je tudi pokesal.
Nikolaj je bil zahvaljujoč naštetim dobrim delom in čudežem razglašen za svetnika. Za zavetnika ga je vzelo več skupin ljudi, na primer mornarji, študentje, celo tatovi in seveda otroci, posebej sirote. Cerkev ga je zaradi zelo nezanesljive dokumentacije leta 1969 sicer izbrisala s seznama svetnikov, a med zavetniki še vedno ostaja eden najbolj priljubljenih.
6. ali 25. december?
Nekateri viri navajajo, da je Nikolaj umrl 6. decembra, zato naj bi se v spomin na njegova dobra dela takrat obdarovali. Ker naj bi ga ob sprejemu v nebesa Sveti Peter opomnil, da ga tam nihče ne potrebuje in se lahko zato enkrat letno vrne na zemljo, kjer so ga otroci še kako veseli, se je marsikje povezalo dobra dela z nagradami in slaba s kaznimi.
Miklavža danes marsikje spremljajo parkeljni, vražički in sorodna mitološka bitja, katerih glavni namen je kaznovati poredne otroke in jih v prihodnjem letu pripraviti k lepšemu obnašanju.
Z nastankom protestantizma so katoliški svetniki, vključno z Nikolajem, prišli v nemilost, vendar se večina ljudi obdarovanju ni želela odreči. Tako so ponekod premaknili datum obdarovanja na 25. decemeber.
Ker se je okrog daril razvila prava mala industrija, moramo na vsak način omeniti še čokoladne figurice Svetega Nikolaja, ki so jih najprej izdelovali na Nizozemskem in z ladjo pošiljali tudi v ZDA. Nizozemci so se z njimi obdarovali več tednov pred Američani, kar spet pojasni razliko med 6. in 25. decembrom!
Kateri Božiček je pravi?
Vsako leto o tem odločajo Božički z vsega sveta. V značilnih rdeče belih opravah se zberejo na Danskem, kjer počastijo tistega 'pravega', ki živi na Grenlandiji, na skrivnem posestvu, ki ga skrbno čuvajo Inuiti.
Vendar njegovo prvenstvo vsako leto pod vprašaj postavljata vsaj dva rivala. Oba domujeta na Laponskem, eden na finski, drugi na švedski strani, vsak s svojim zabaviščnim parkom in desettisoči pisem, ki jih pošiljajo otroci z vsega sveta. Posebej finski Božiček, ki domuje blizu Rovaniemija, vztrajno poskuša prepričati ostale, da je glavni on, ostali pa si zaslužijo le naslov Božičkovega zastopnika.
Doslej v svojih prizadevanjih še ni uspel, a to ga ne ovira, da ne bi poskušal še naprej in ob tem nasmejal številnih gledalcev, ki se ob srečanjih Božičkov seveda izjemno zabavajo.
Ko smo že na severu, omenimo še rekordni shod v Božičke našemljenih ljubiteljev rdečih oblek in umetnih belih brad. 7. decembra 2002 jih je 2685 zakorakalo po ulicah švedskega mesta Bralande in se vpisalo v Guinnessovo knjigo rekordov.
Amerika
Največ sprememb je Nikolaja doletelo v ZDA. Nizemski priseljenci so ga imenovali Sinterklaas, kar so stotine ust popačile v Santa Claus. Skandinavci so dodali leteče jelene, Irci prižgane sveče, Nemci okrašene smrečice.
Na začetku 19. stoletja je Washington Irving v svoji zgodbi ustvaril ameriškega Božička, ki pa se je prevažal s kočijo in kadil pipo. Sledila je pesem Clementa Clarka Moorea, kjer so konje zamenjali jeleni in kočijo sani. Ker so v naslednjih desetletjih za Božičkovo podobo skrbeli predvsem nemški ilustratorji, ne preseneča, da so ga začeli upodabljati z vrčkom piva.
Šele v 30. letih prejšnjega stoletja so se pri Coca-Coli domislili, da bi ga lahko uporabili za svoje propagandne namene. Oblekli so ga v korporacijske barve in pivo zamenjali s steklenico kokakole. Sveti Nikolaj je postal povsem druga oseba.
Marsikdo Božička ni želel sprejeti. Ponekod je za darila ob 25. decembru namreč zadolžen kar božiček, torej božji otrok. Drugje, na primer v Sovjetski zvezi, je kapitalističnega Božička izrinil dedek Mraz s kučmo namesto čepice. Poleg tega pravoslavne dežele Božič praznujejo 7. januarja, ne 25. decembra.
Poglavitno vprašanje - ali res obstaja, pa otroci še vedno zastavljajo. Če vas spravijo v zadrego, se spomnite osemletne Virginie Hanlon, ki je leta 1897 vprašanje zastavila kar New York Sunu. Odgovorili so ji: "Da, seveda obstaja!"
