"Svila je jutranji svit, ki ga z roso spirajo z drevesnih listov."
Plinij
Skrivnost svile je ena najbolj skrbno čuvanih v zgodovini človeštva. To plemenito tkanino poznamo že tisočletja.
Najstarejše arheološke najdbe, povezane s pridelavo svile segajo v leto 3000 pr. n. št., a zapisi trdijo, da je gojenje sviloprejk in izdelava tkanine iz njihovih zapredkov vsaj tri tisočletja starejše.
Čeprav svila že davno ni več posebnost daljnjega Vzhoda, se je še vedno drži pridih neznanega in magičnega. Kdor išče material, ki je vedno v modi, s svilo ne more zgrešiti.
Boginja svile
Tako nekateri stari zapisi imenujejo Hi Ling Ši (Xi Ling Shi), soprogo Rumenega cesarja, ki je vladal Kitajski pred petimi tisočletji.
Če je verjeti Konfuciju, ji je nekega jutra z murve, pod katero je sedela, v skodelico čaja padla sviloprejka. Radovedna cesarica je opazila, da se z zapredka odvija dolga in pravilna nit. Na drevesu so našli še polno enakih živalic. Gojenje sviloprejk in izum statev sta bila logični posledici.
V 3. stoletju pr. n. št. so na Kitajskem obstajale že prave tovarne svile, ki so jo izvažali po vsej Aziji. Njena cena je bila enaka ceni zlata. Vendar skrivnosti proizvodnje niso mogli zadržati.
Prvi so jo razkrili Korejci, saj so svilo k njim prinesli kitajski priseljenci, v 5. stoletju je v pričeski zaljubljene kitajske princese v obliki sviloprejkinih jajčec že pripotovala do Kavkaza, sto let kasneje pa sta dva meniha v bambusovih palicah prinesla jajčeca in murvino seme še Rimljanom. Podvig, ki ga je naročil cesar Justin, velja za prvi primer industrijskega vohunstva.
Širitev
Arabci so z osvojitvijo Perzije dobili v last številne obrate za pridelavo in obdelavo svile. Razširili so jo še v Afriko, na Sicilijo in v Španijo. Križarske vojne, mongolski vpadi in potovanja Marca Pola so priljubljenost svile še povečali. V 15. in 16. stoletju je bil svetovna (vsaj Evropejci trdijo tako) prestolnica svile Lyon. Preganjani hugenoti so znanje iz Francije raznesli v Švico, Nemčijo in Anglijo.
Jacquardov izum preluknjanih kartic za statve je pomenil revolucijo v industriji. Zahvaljujoč njemu in kasnejšim tehničnim izboljšavam, je Evropa dokončno pustila za seboj domovino svile Kitajsko, kjer danes sicer še vedno pridelajo največ surove svile, a zaradi zastarele mehanizacije ne morejo tekmovati z naprednejšimi tovarnami v Italiji in Franciji.
Od jajčeca do metulja
Gojenje sviloprejk se v zadnjih petih tisočletjih ni kaj prida spremenilo. Goseničarji in goseničarke skrbijo za gosenice, ki se zležejo iz sviloprejkinih (Bombyx mori) jajčec. Čeprav je znanih več vrst sviloprejk, se za pridelavo svile uporablja zgolj eno, ki pri zabubljenju tvori najpravilnejšo in najčvrstejšo nit. Sviloprejka je sicer metulj, vendar je prav Bombyx mori s križanjem izgubil tako vid, kot sposobnost letenja in je v razvoju povsem odvisen od človeka.
Sive požrešne gosenice se hranijo trideset dni trikrat dnevno. To pomeni neprestano prinašanje (prvič okrog treh zjutraj) svežih murvinih listov v košu in neprestano razporejanje gosenic, da bi do zabubljenja vse dosegle čim bolj enake dimenzije. Čeprav naporno, je takšno delo vsaj ekološko nesporno, saj ostanke murvinih listov požre živina, samce in samice, ki so svojo reprodukcijsko vlogo že odigrali, pa perutnina.
Gosenice uspevajo le v suhih in toplih prostorih. Ne prenesejo hrupa, prepiha ali močnih vonjev, kot je na primer vonj po ribah ali znoju. Njihovi želodci zasedajo večino kot prst dolga telesa. Jedo samo sveže murvino listje. Za silo lahko kmetje pogoljufajo s škropljenjem manj sočnih listov, a načeloma imajo za gojenje le dvakrat po 30 dni (spomladi in jeseni), ko so murve najbolj košate.
Po mesecu se gosenice zabubijo, za kar jih je treba preseliti na slamo. Skozi usta izločijo svileno nitko, okrog katere se več dni vrtijo, dokler se zapredek ne spremeni v trden varovalni ovoj, pod katerim se gosenica spremeni v metulja. Toda ta ne bo nikdar razprl kril, saj že veliko prej ovoje bub izsušijo ob pečeh.
Svila v številkah
- Stotinko grama tehta sviloprejkino jajčece.
- Dva evra stane kilogram jeseni zabubljenih sviloprejk. Pomladanski zapredki so načeloma 20 odstotkov dražji, ker so višje kakovosti.
- 60 evrov je povprečna mesečna plača delavke v kitajski tovarni svile.
- 500 jajčec izleže samica sviloprejke.
- 600 do 900 metrov je dolgo svileno vlakno enega samega zapredka. 5 do 8 jih združijo za svileno nit.
- 10 tisočkrat poveča sviloprejkina gosenica svojo težo v enem samem mesecu.
- 55 tisoč zapredkov je treba za kilogram svile.
- 120 milijonov ton je približna svetovna letna pridelava svile.
Obdelava
Naslednja stopnja je ročno preverjanje kakovosti. Rumenkaste, luknjaste ali dvojne zapredke izločijo. Za to je treba dobrih oči in spretnih rok. Zapredke nato vržejo v vrelo vodo, da se nit omehča, in začnejo odvijati. Zunanji konci niti so preveč umazani in pregrobi, zato niso uporabni za kakovostno tkanino.
V bližnjih tovarnah jih predelajo v kakovostno kremo za kožo. Ženske ob tekočem traku morajo biti spretne in potrpežljive. Nitke so zelo tanke, zato morajo dobro videti. Strgane niti združujejo kar s stiskanjem z zobmi. Da niti ostanejo prožne in gladke, morajo delavci delati v zelo visoki vlagi.
Industrija svile je ena najnapornejših in v njej je skoraj izključno ženska delovna sila. Ker je surova svila občutljiva na svetlobo, vladajo v proizvodnih dvoranah hrup, vročina in tema.
Poleg Kitajske so danes največje proizvajalke surove svile Japonska, Indija, Brazilija in Južna Koreja.
Tradicija
Sudžu (Suzhou) je zibelka sviloprejstva. Na nebu je raj, na svetu pa Sudžu, pravi star rek, ki poveličuje lepoto svilenega mesta zahodno od Šanghaja. Vsa svila, ki jo tu predelajo, gre v izvoz. Danes se Kitajci učijo tudi prodajati svojo zgodovino. Sudžu ima edini muzej svile s starodavnimi pripravami, v katerih znajo živi delavci še vedno demonstrirati izjemno spretnost, ki jo je obdelava svile zahtevala v času pred industrijsko revolucijo. Si, na primer, lahko predstavljate glajenje tkanine z več sto kilogramov težkim kamnom?
Čeprav je Kitajska izgubila primat, ne popušča. Njeni znanstveniki s križanjem vztrajno izboljšujejo sviloprejkine lastnosti. Želijo si daljše, bolj kakovostne niti, večje odpornosti proti boleznim, pa tudi murve, ki bi dajala listje več kot dva meseca v letu. Svoje tkalnice (več kot polovica jih dela z izgubo) počasi modernizirajo. Namesto tradicionalnih surovin, na primer lotosovih sredic za barvanje, sedaj uporabljajo sintetične.
Ali ste vedeli?
Svila je smešno poceni v primerjavi z brokatom. Ta je izdelan iz na poseben način pletenih svilenih niti. Za pet centimetrov blaga je potreben cel delovni dan dveh posebej izšolanih, fizično močnih in izjemno uigranih delavcev (izdelavi brokata se posvečajo od 16. leta starosti) na posebnih dvonadstropnih statvah.
Blago s tradicionalnimi motivi (zmaji, zajci, simboli za neskončnost), največkrat poslikano z barvami dinastij Čing, Ming in Tang (rumena, rdeča, zlata) se uporablja le za posebno svečana oblačila. Plašč iz brokata lahko stane 50 tisoč evrov ali več.
.
