"Elegantna ženska brez klobuka preprosto ne obstaja."
Amy Vanderbilt
Klobuki in podobne vrste pokrival so odlična zaščita pred soncem, vetrom, celo pred udarci.
Včasih so pokrivala obvezna, na primer v sinagogah ali na gradbiščih, večkrat zaželjena, še večkrat le prostovoljen dodatek, ki tistim, ki si jih poveznejo na glavo, dodajo ščepec elegance. Seveda, če znajo klobuke pravilno izbrati in nositi.
Najprej zaščita
Nedvomno je človek že v pradavnini odkril koristi pokrivanja glave z velikim listom ali odrto živalsko kožo. Lahko je šlo za zaščito pred pripeko ali dežjem, lahko za kamuflažni pripomoček. Ker takšna improvizirana pokrivala niso bila trajna, je točen rojstni dan prvega klobuka težko določiti.
Na vsak način so klobuke našli že v starodavnih grobnicah. Kaže, da so jih med prvimi nosili velikaši, ki so na tak način poudarjali svojo prevlado nad podložniki.
Preprosta pokrivala brez krajcev, ki so zgolj pokrivala lobanjo, so bila med Grki in Rimljani rezervirana za državljane preprostega rodu. Rekli so jim kar svobodnjaške čepice, saj so vsakega osvobojenega sužnja simbolno nagradili prav s takšno kapo.
Bogataši so praviloma naokrog hodili razoglavi, kar je bilo logično, če pomislimo, da so imeli precej večja in udobnejša domovanja, torej zaščite pred vremenskimi neprilikami niso potrebovali. Glavo so si pokrili samo med lovom in popotovanji. Šele cesar Avgust je uvedel modo, ki je premožnim zapovedovala, naj od doma nikoli ne hodijo brez pokrivala.
Klobuki od tu in tam
Danes najbolj razširjeno pokrivalo v razvitem svetu je verjetno baseballska čepica. Je pravi simbol ameriške kulture in po mnenju zlobnih jezikov tudi največji ameriški prispevek k modi. Igralci baseballa so sprva nosili čepice brez ščitnikov, v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja pa so postali pravi športni junaki v svoji domovini (najbolj znan med njimi je gotovo Babe Ruth). Približno hkrati so začeli uporabljati ščitnike proti soncu.
Panamski klobuk so iz Latinske Amerike pripeljali španski konkvistadorji, ki so sprva verjeli, da jih Indijanci izdelujejo iz kož vampirjev.
V resnici so izvirni panamski klobuki izdelani iz listov palmi podobne rastline jipijapa, vendar so se ta več kot štiri tisočletja stara pokrivala do 18. stoletja precej spreminjala.
Danes najbolj znane panamske klobuke (ki, mimogrede, izvirajo iz Ekvadorja) izdelujejo iz slame v mehiški vasici Becal.
Korejski kat-no je značilen visok koničast klobuik brez krajcev. Njegov poglavitni namen je bila zaščita pričeske, ki so si jo Korejci tradicionalno spletali v nekakšno figo.
Dejansko gre za kos naoljenega papirja, ki ga je mogoče zlahka skriti v široki rokav korejske narodne noše, v primeru dežja pa izvleči in natakniti na glavo. Pritrdili so ga z vrvico pod brado. Ko so takšne tulce okrepili s koščenimi ali kovinskimi špicami in dodali ročaj, je nastal dežnik!
Med ostalimi tipi najbolj znanih pokrival lahko omenimo še cilinder, zaščitni znak visoke gospode in rokohitrecev, sombrero, brez katerega si ne moremo predstavljati Mehičana, stetson, ki ga nosijo kavboji, pa rdeče kardinalske klobuke, ki jih je v 13. stoletju uvedel papež Inocenc IV ...
Novi materiali, nova moda
Skozi stoletja so se nosile različne čepice, a klobuki v pravem pomenu besede so se pojavili šele v 14. stoletju, ko je bilo na voljo že kar precej različnih materialov za izdelavo. Svila, usnje, žamet, bobrovina, taft in filc so bili med najbolj priljubljenimi. Posebej se je izkazal slednji.
Po legendi je filc odkril sveti Klement, ki si je trde sandale obložil z lanenimi vlakni, da bi si zaščitil občutljiva stopala. Znoj in pritisk sta vlakna stisnila v trdno, a na dotik prijetno snov, ki se jo je dalo lepo oblikovati.
Verjetno je bliže resnici trditev, da so filc odkrili pripadniki nomadskih plemen, ki so si obutev obložili s kameljimi dlakami ali rastlinskimi vlakni in prišli do enakih ugotovitev. Naj bo tako ali drugače, klobučarji so si Klementa izbrali za zaščitnika.
Zaščitnika so še kako potrebovali, saj je izdelovanje klobukov spadalo med nevarnejše poklice. Pri obdelavi filca so uporabljali živosrebrne pare, zaradi njihovega vdihovanja pa so sčasoma oboleli. Najprej so jim odpovedali živci na obrazu, zaradi česar so se grdo pačili, kasneje je bolezen nepopravljivo prizadela možgane.
Preprosto ljudstvo se je iz klobučarjev pogosto norčevalo, saj so jih zaradi podobnih simptomov imeli za pijandure. V angleščini je še vedno znan izraz 'nor kot klobučar'.
Klobuk kot simbol in modni dodatek
Sprva se moški in ženski klobuki niso veliko razlikovali, nato so predvsem moški v svojih pokrivalih vse bolj iskali simboliko. Praviloma so jih nosili vsi moški, a višji sloji so imeli praviloma višje in lepše klobuke. Tudi pravila odkrivanja so se začela postavljati. Trdni visoki cilinder je simboliziral aristokracijo, mehkejše klobuke so povezovali z liberalnejšimi pogledi.
Ženske so do 16. stoletja pri pokrivalih dajale prednost rutam, oglavnicam in tančicam. Ko so se pojavili ženski klobuki, so jih klobučarji začeli krasiti s trakovi, cvetjem in perjem. Pri tem so bili tako zagreti, da se je nekaj vrst ptic celo znašlo na robu izumrtja in je bilo treba sprejeti posebne zakone o lovu in trgovini s pticami.
Najbolj znan zakon, povezan s klobuki, je Velika Britanija vsilila svojim severnoameriškim kolonijam. Z njim so prepovedali izvoz bobrovih kož in zaukazali, da morajo tamkajšnji naseljenci kupovati oblačila in pokrivala iz Velike Britanije.
Zaradi visokih davkov so bila tudi do petkrat dražja kot v Angliji. Takoimenovani Klobučni zakon je bil eden pomembnejših razlogov za upor kolonij, kar je na koncu pripeljalo do nastanka ZDA.
Vzdrževanje klobukov
- Klobuk iz filca je najlaže čistiti s paro. Z nekaj spretnosti se star čajnik prelevi v čistilni stroj, ki mu lahko na pomoč priskoči še majhna ščetka. Roka, ki jo vodi, je seveda pomembnejša od ščetke. Posebnost klobukov iz filca je možnost raztegovanja za številko ali celo dve, kar dober klobučar naredi s posebnim raztezalnikom.
- Panamski klobuk je sicer namenjen predvsem zaščiti pred soncem, toda neposredno izpostavljanje soncu in vročini mu zelo škodi, saj se vlakna izsušijo in klobuk hitro razpoka. Zato ga nikar ne pozabljajte v razbeljenem avtomobilu. Življenjsko dobo mu boste podaljšali, če ga boste prijemali za krajec, ne za vrh. Panamski klobuk občasno popršite z malo vode in hvaležen vam bo.
- Pokrivala iz tvida imajo poseben šarm. Takšno je nosil Sherlock Holmes, pa Bob Rock (iz skupine TNT) in konec koncev celo priljubljeni Šurda, če ostanemo le pri izmišljenih osebnostih. Njihovo vzdrževanje je najzahtevnejše, zato ga je najbolje zaupati strokovnjakom, ki pokrivala iz tvida čistijo v kemijskih čistilnicah in pri tem pazijo, da ne izgubijo oblike.
Predvsem pestro
Največ sprememb sta prinesla 19. in posebej 20. stoletje. Spreminjali so se predvsem ženski klobuki, na katerih velikost in načičkanost sta seveda vplivali tudi obe svetovnih vojni.
V 60. letih so se ljudje začeli obnašati manj formalno in takrat so klobuki zašli v eno največjih kriz. Klobučarji, ki so jih že prej prizadeli konfekcijski izdelki, so se znašli na seznamu ogroženih vrst. Na njihovo srečo sta klobukom nekaj (pravzaprav veliko) blišča povrnila Charles in Diana v 80. letih.
Tako danes klobuk spada med nekoliko ekstravagantnejše modne dodatke, po karšnih segajo predvsem ljudje, ki želijo svojemu stilu dodati 'nekaj več'.
Ker pokrivala ostajajo tudi statusni simbol, del številnih uniform, zaščitnih oblek in športnih oprem, se za njihovo prihodnost ni bati.
Kapo dol!
Še tako preprosto pokrivalo se lahko izkaže za presenetljivo zahteven modni dodatek. Predvsem se je težko odločiti ob kakšni priložnosti se klobuk sname in kdaj ga je bolje (ali celo obvezno!) pustiti na glavi. Ko vstopamo v džamijo, naj bi bila glava pokrita in noge bose. V krščanski cerkvi so pravila drugačna.
Po starem bontonu naj bi moški klobuk snel v cerkvi, kadar sreča neznanca, če se sreča z žensko v ozki ulici, ali če jo nagovori. Na Divjem zahodu so moški brez izjeme pozdravljali ženske (običajno le z dotikom krajca), drug drugega pa le, kadar so si zaželeli dvoboja, saj je dotik krajca pomenil isto kot izjava "Ti si punca."
Dviganje klobuka je bila odvisno tudi od lokacije. Na obisku, si ga snel, doma pospravil, na javnih mestih obdržal. Bonton je poskrbel tudi za obnašanje ob nastanku večstanovanjskih zgradb in dvigal. Ker so hodniki in dvigala veljali za javne površine, so gospodje tudi vpričo dam klobuk obdržali na glavi ...
Z ženskimi klobuki je še več težav, čeprav so pravila tu preprostejša. Dama naj bi namreč klobuk (po pogojem, da je to zares klobuk, ne pa čepica ali ruta) obdržala na glavi v vsakem primeru, razen doma. Razlog za to je preprost. Ženski klobuki so bistveno manj praktični od moških. Pogosto so okrašeni, včasih celo privezani ali pripeti na pričesko ali obleko.
Tako naj bi dama klobuk obdržala celo med igranjem himne, čeprav ji bo to nepoznavalec bontona zameril. V takem primeru strokovnjaki predlagajo, da dama poskuša že vnaprej predvideti morebitne zaplete in raje izbere klobuk, ki ga je mogoče enostavno odložiti.
Klobuki, čepice in ostala pokrivala torej s seboj ob veselju prinašajo kar nekaj odgovornosti.
