Čipke so že od nekdaj pojem lepote, elegance in prestiža. Lepota in krhkost, ki jo ponazarja čipka, je navdihovala generacije umetnikov.
V svoji bogati zgodovini so bile celo tako pomembne, da so nekatere lastnike pognale v bankrot. Ovratnik iz kakovostne čipke, ki ga je izkušena čipkarica delala celo leto po deset in več ur na dan, je bil denimo vreden toliko kot spodoben kos zemlje.
Čipkarstvo nekoč in danes?
Zgodovina čipk je precej zamegljena. Našli so jih, na primer v grobovih starorimskih velikašev, a ni dokazov, da so jih Rimljani sploh znali delati.
Zato pa so potrebno znanje in spretnost zagotovo imeli na Kitajskem in v drugih deželah Vzhoda, kjer so že pred tisočletji obvladali zapletene in umetelne tehnike pletenja preprog.
Kljub temu velja za rojstno mesto čipk območje današnje Belgije, kjer so v 13. stoletju pridelali ogromno lanu, iz katerega so med drugim izdelovali tudi čipke, s katerimi so si obrobljali oblačila.
Menda je francoska kraljica Ivana svojega moža Filipa IV. med obiskom Brugesa celo vprašala, kako to, da so vse meščanke oblečene lepše od nje ...
Izdelava čipk je tradicionalno žensko opravilo, čeprav so znani primeri, ko so v zimskih mesecih zanj poprijeli tudi ribiči, seveda, ko so imeli mreže že zakrpane.
Za čipke so uporabne najrazličnejše vrste niti. Ob najpogostejših laneni, bombažni in svileni moramo vsekakor omeniti vsaj še kovinske (bakrene, srebrne, zlate). Nekaj časa so bile v določenih okoljih zelo cenjene čipke iz srebrno sivih las!
Izdelava čipk je bila priljubljena dejavnost v številnih mestih ali pokrajinah po Evropi in marsikje se danes postavljajo z večstoletno tradicijo čipkarstva, ki je običajno vsaj v nekaterih podrobnostih povsem edinstveno.
V Belgiji sta to gotovo mesti Aalst in Bruges, prvo s šivano in drugo s klekljano čiko, v Franciji posebej omenimo Chantillly s čipkami iz črne svile, v Italiji sta pomembni središči Genova in predvsem Benetke, na otoku Pag so še danes ponosni na paško čipko.
Idrijska čipka
Naša Idrija se ponaša s klekljano čipko, ki je, tudi v obliki festivala idrijske čipke, del slovenske kulturne dediščine.
Tradicija klekljane čipke v Idriji izhaja iz rudarskih družin, in čeprav so se z leti postopki izdelave (nekoč s kar 50 ali celo več kleklji naenkrat) poenostavili, je idrijska čipka še vedno pojem lepote in edinstvenosti.
Idrijska čipka je bila prvič pisno omenjena že ob koncu 17. stoletja, za ključna dogodka v njenem razvoju pa veljata odprtje trgovine z idrijsko čipko Franca in Karoline Lapajne leta 1860 in še posebej ustanovitev čipkarske šole leta 1876, iz katere je izšla marsikatera ugledna čipkarica.
V najuspešnejšem obdobju so največ idrijskih čipk prodali v zahodno Evropo, a politične in tržne razmere so sčasoma zahevale poenostavitev izdelave (prehod na tehniko takoimenovanega ozkega risa z le petimi pari klekljev) in po 2. svetovni vojni je ta cenjena obrt in umetnost skoraj zamrla.
Danes so idrijske čipke spet iskano blago, kar dokazuje vsakoletni čipkarski festival in tudi zgoraj omenjena družina Lapajne še vedno neguje tradicijo izdelave klekljane čipke.
Predvsem so čipke priljubljene kot darilo ob različnih priložnostih. Dobiti jih je mogoče v številnih specializiranih trgovinah in galerijah, saj čipkasti izdelki spadajo med najlepše in najbolj iskane spominke sploh.
© Wikimedia Commons
© Wikimedia Commons
.
