Vsi vemo, kaj je fast food in katere vrednote zagovarja. Zapravljaj danes, skrbi naj te kasneje.
Naravna bogastva zajemamo z veliko žlico, le časa nam primanjkuje. Le redki se ustavijo, da bi uživali ob cvetlicah ob poti.
Pa vendar večina med nami svoje najlepše življenjske trenutke povezuje s prizori, kjer skupine prijateljev sedijo za bogato obloženo mizo in uživajo ob hrani, pijači in dobri družbi. Pripadniki gibanja slow food se zavzemajo, da bi bilo takšnih trenutkov čim več. Nič čudnega, da njihovo članstvo skokovito narašča.
Ali slow food prihaja iz Italije ali Francije?
Začelo se je leta 1986, ko je McDonald's v neposredni bližini slovitih Španskih stopnic v Rimu odprl svojo restavracijo. Peščica somišljenikov je pod vodstvom levičarskega novinarja Carla Petrinija organizirala proteste. Ne le proti hitri prehrani, temveč tudi proti prehitremu življenju.
Vse skupaj bi lahko ostalo le pri davno pozabljeni časopisni novički, če ne bi Petrinijeva skupina sklenila svoje pomisleke ob sprejemanju novih življenjskih vrednot zapisati in razširiti po svetu.
Tri leta kasneje je v pariški Opèra Comique z ustanovnim kongresom in predstavitvijo manifesta zaživelo gibanje slow food. Njegovi člani so se zavezali k ohranjanju tradicionalnih jedi in njihove priprave, raznoliki izbiri kakovostnih avtohtonih vin, podpori malih, neodvisnih proizvajalcev, ekološki pridelavi hrane in k vrnitvi na stari način prehranjevanja, kjer ne gre zgolj za vnos kalorij, pač pa tudi (ali predvsem) za družabni dogodek.
Italija, s svojim način življenja, kjer se večina prebivalstva kljub globalizaciji in vse hitrejšemu življenjskemu ritmu vsaj za en dnevni obrok zbere za mizo in uživa ob pretežno doma pripravljenih jedeh, tako ni presenetljiva začetnica gibanja, ki se je v naslednjih letih razširilo po Franciji in nato po vsej Evropi, ob prelomu tisočletja pa celo v ZDA in na Japonsko.
Zaskrbljujoče
Pripadniki gibanja slow food veliko časa namenjajo ozaveščanju javnosti. Le malokdo se zaveda, da smo med industrializacijo v 20. stoletju v Evropi kar za tri četrine zmanjšali prehransko raznolikost, kar pa je še vedno drobiž v primerjavi s stanjem v ZDA. Tam je prehranska raznolikost padla za 93 odstotkov! V zadnjih sto letih je izginila tretjina živinskih pasem. V povprečju na vsakih šest ur izumre ena vrsta zelenjave, kakršno so uživali še naši neposredni predniki.
Nekoč je v skoraj vsaki pokrajini v Evropi raslo na desetine sort jabolk. Današnji trg zahteva sorte, ki so predvsem privlačnega videza (okus je postranskega pomena) in uspevajo v različnih podnebnih pasovih. Takšnih je na svetu kakih deset (na primer zlati delišes). Ostale sorte so zapisane žalostnemu koncu.
Standardizacija prehrane, na katero tako radi prisegajo bruseljski birokrati, je v odkritem spopadu z biotsko raznolikostjo. Hitra prehrana se je vtihotapila v najobčutljivejše dele naših življenj.
V ameriškem in angleškem javnem šolstvu je s pravilniki o najvišjih dovoljenih cenah obrokov praktično uzakonjena. Kuharji le še odpirajo škatle in pogrevajo že pripravljene zmesi hranilnih snovi težko določljivega izvora.
Le malo otrok v razvitem svetu zna našteti več kot deset vrst zelenjave. Logotipe najuspešnejših verig s hitro prehrano poznajo vsi. Slow food poskuša ta proces zaustaviti. Kajti po mnenju njihovih članov naj bi ljudje vendarle še imeli možnost izbire.
V znanju je moč
Slow food se zavzema za ohranitev tradicionalnih jedi in postopkov priprave, nego avtohtonih vrst živine in pridelkov, ohranitev naravnih virov in zdravja potrošnikov in večjo odgovornost prehranske industrije.
Za vse našteto je izobrazba ključnega pomena. Tako zagovorniki slow fooda redno prirejajo srečanja, na katera člani vabijo nečlane in jih ob izbranih jedeh in pijačah učijo uživati v okušanju. Hkrati jih seznanjajo z lokalnimi pridelovalci in posebnostjo pridelave v regiji.
Vodstva nacionalnih organizacij vsaj enkrat letno prirejajo kongrese, med katerimi številne stojnic in poznavalci pritegnejo tudi več kot sto tisoč radovednežev. Med kongresi potekajo zanimiva predavanja in stotine praktičnih delavnic, ki so praviloma razprodane že več dni vnaprej. Tematika takšnih delavnic je prilagojena lokaciji. Pri nas bi bili najbrž tipični naslovi "Potica od A do Ž" "Vse, kar ste si želeli vedeti o idrijskih žlikrofih", "Skrivnosti kraškega pršuta" ali "S cvičkom v lepši jutri".
Slow food ima svoje glasilo, ki izhaja v več svetovnih jezikih in spletno stran, a največje uspehe lahko pričakuje prav iz družabnih povezav, ki so jih med seboj stkali njegovi člani. Uradno jih je blizu sto tisoč, a skupaj s simpatizerji se bo verjetno številka kmalu približala milijonu. Milijon ljudi, ki jim ni vseeno, kaj in kako jedo, pa sploh ni malo.
Nič presenetljivega torej, da se po svetu ustanavljajo celo univerze, na katerih se izobražujejo bodoči magistri dobre hrane in doktorji gastronomskih znanosti. Učni programi so zastavljeni resno, učbenike se prevaja in mreža podpornikov slow fooda nezadržno raste. Z mrežo raste vpliv gibanja.
Na mladih svet stoji
Zavedanje pomena kakovostne prehrane v življenju se začne v družini. Nikoli v zgodovini otroci svojih obrokov niso zaužili tako hitro, spotoma in sami, kot se to dogaja danes. Njihova prehrana je predelana do neprepoznavnosti, obdelana s kemikalijami in zapakirana v lične zavitke, na katerih so z drobnimi črkami zapisani energijska vrednost in drugi z zakonom določeni podatki. Ki jih, roko na srce, le malokdo prebere, še manj razume.
Starši so torej prvi, ki bi morali prevzeti odgovornost za prehrano svojih otrok. To zahteva čas in se na prvi pogled ne zdi lahko. Toda, mar ni čas, namenjen svojemu potomstvu, najbolje vloženi čas?
Le malo manj pomembna je vloga šole, v kateri mladi preživijo velik del dneva. Po svetu že potekajo poskusi vrnitve klasičnih kuhinj v šole, ki so jih že pred leti nadomestile z avtomati in mikrovalnovnimi pečicami. Otroci z veseljem sodelujejo pri pridelavi, pripravi in okušanju hrane. Nekaj šol je svoje kuhinje vključilo v izobraževalne programe. Spoznavanje sestavin karija se je na primer izkazalo za odličen pripomoček pri učenju geografije.
Ponekod razširjeno menje, da gre pri slow fodu zgolj za združevanje snobov, ki se spakujejo ob pregrešno dragi hrani, je torej zgrešeno. Če pa se odločite za pridružitev gibanju in na kakšnega vendarle naletite, se spomnite, da snobov mrgoli povsod. Nazdravite mu s kozarcem kakovostne pijače in se mu nasmehnite, saj slow food temelji prav na združevanju različnega in obilici dobre volje.
