Sladkor, na primer v obliki medu, je v naravi redko in zelo iskano blago. Mnoge živali so zanj pripravljene prestati hude nevšečnosti. Nekatere so za iskanje nagrajene z glavno nagrado - z votlim deblom, razpoko v skali, zemeljskim rovom, polnim slastnega medu. Toda kaj, ko ga straži strašna vojska letečih Amazonk!
Le v čem je skrivnost čebel, teh malih brenčečih žuželk, ki so okrog svojega zaklada zgradile prave pravcate države?
Slovani in čebele
Povsod, kjer živijo čebele, živijo tudi roparji njihovih gnezd, vključno s človekom. Zato ni smiselno razpravljati o tem, kdo jih je začel prvi načrtno izkoriščati. Risbe iz kamene dobe dokazujejo, da se to že dolgo dogaja. Medica je starejša od vina.
Toda med iskanjem debel z medom (poznate izraz, da je nekomu padla sekira v med?) in čebelarjenjem je vendarle razlika. Slovani so bili znani po gozdnem čebelarjenju. To je pomenilo, da so se naučili roječo čebeljo družino, ki se je odpravila iskat nov dom, zvabiti v votlo deblo. Če tega ni bilo, so ga izvotlili sami.
Od tod ljubezen slovanskih narodov do lipe z njenim mehkim lesom. Slovenci nismo nobena izjema. Kranjska sivka je med najbolj znanimi pasmami na svetu. Imeli smo jo na kovancu za pol tolarja, znani smo tudi po panjskih končnicah, ki so se razvile iz starodavne navade označevanja dreves.
Vsak gozdni čebelar si je 'svoja' drevesa namreč označil s posebnimi znamenji, ki so jih nato sinovi ob dedovanju zapletali z dodatnimi znakci. Vendarle je bilo takšno čebelarjenje še zelo primitivno. Da so prišli do meda, so običajno morali z dimom zastrupiti kar celo družino.
Vraže
O čebelah so veliko govorili, a malo vedeli. Po valižanskem izročilu z brenčanjem pojejo hvalnice bogu. V baltskih deželah čarovnice namesto metel jahajo panje. Ameriško nedolžno dekle naj bi bilo varno pred rojem razdraženih čebel. Prav veliko jih menda ni privolilo v preizkus ...
Znane so legende o uporabi čebel v vojaške namene. Begunje nad Cerknico naj bi se tako ubranile Turkov. Ameriška vojska jih danes zares uporablja - za odkrivanje eksploziva. Imajo namreč odličen voh.
Čebele so imele mnoge starodavne civilizacije za sle med tem in onim svetom. Krščanstvu simbolizirajo pridnost, gospodarnost in pripravljenost za sodelovanje. Ponekod še danes verjamejo, da se je treba o vseh pomembnih dogodkih v hiši, kot so poroke, pogrebi in podobno, pogovoriti s čebelami.
Med
Aristotel je verjel, da ga čebele s cveta le poberejo, drugi so mislili, da ga izdelajo iz rose, danes vemo, da gre za predelano medičino, ki jo v panju zgostijo tako, da izhlapevanje vode pospešijo z utripanjem s krili. V nekaj dneh je postopek končan in čebele satje z medom zaprejo z voščenimi pokrovčki.
Vrste medu največ določamo po vrstah cvetja, na katerem je bila nabrana medičina. Pri nas so najbolj znani akacijev, lipov, hojev in kostanjev med.
Seveda obstajajo še druge, redkejše vrste, denimo žajbljev. Pogostejši je mešani med. Omenimo še manovega. Ta ni nabran na cvetju, temveč na drevesnih vejah, kjer so listne uši izločile ogromne količine neprebavljenega drevesnega soka. Odlikuje ga posebej izrazit okus. Ajdovega medu žal pri nas ni več.
Zdravje
Med je zaradi visoke vsebnosti enostavnih sladkorjev lahko prebavljivo živilo. Po pripovedovanju je Pitagora leta in leta živel le od medu. Osnovno pravilo je: svetlejši med je lažje prebavljiv od temnejšega, temnejši pa ima izrazitejši okus.
Poleg sladkorjev so v medu še različne mineralne snovi, med njimi številni za zdravje pomembni mikroelementi, encimi, ki jih pomagajo pravilno izrabiti, in eterična olja, ki mu dajejo svojski okus in vonj. Ostanejo še vitamini, različne kisline, hormoni (najpomembnejši je acetilholin, bistven pri prenašanju živčnih signalov) in inhibini, ki delujejo protibakterijsko.
Žal nepravilno skladiščenje in segrevanje (med, naprodaj v trgovini, je praviloma segret) encime, inhibine in eterična olja uniči.
Uživanje medu dokazano izboljšuje izkoriščanje mineralnih soli, zaužitih z drugo hrano. Enako velja za vitamin D. Vsebnost kislin naj bi izboljševala apetit. Med deluje kot blago pomirilo in uravnava prebavo.
Otroci, ki uživajo med, so odpornejši od tistih, ki ga ne. Toda otroci do enega leta starosti naj bi se mu zaradi nedozorelosti svojega prebavnega sistema vendarle odrekli! Med priporočajo tudi starejšim. Uporaben je v mnogih dietah za lajšanje težav ob vnetju želodca in črevesne sluznice.
7 zablod o čebelah ubijalkah
Ko filmskim ustvarjalcem zmanjka idej, iščejo navdih v živalskem kraljestvu. Tako smo dobili Žrelo, Jurski park, in, nenazadnje, filme o rojih čebel ubijalk. Oglejmo si nekaj polresnic in neresnic o slednjih.
1. Čebele ubijalke so posebna vrsta.
Niti ne. Gre za križance med afriško divjo (trot) in navadno medonosno (matica) čebelo, ki so prevzeli divji značaj po afriški strani. Ime imajo po senzacionalističnem časopisnem članku, ki je služil kot ideja za ceneno grozljivko. Boljši izraz bi bil afrikanizirana čebela.
2. Njihov strup je močnejši od strupa medonosne čebele.
Ni res. V obeh primerih gre za enako zmes kemijskih spojin. Medonosne čebele ga izločijo celo (30 odstotkov) več.
3. Nepremične tarče ne napadejo.
Narobe. Ko začnejo pikati, je najbolje steči v varno zaklonišče. Če vas je pičilo veliko kakršnihkoli čebel, pojdite čim prej k zdravniku.
4. Pred razdraženimi čebelami se je najbolje skriti pod vodo.
Samo v risankah. V resničnem življenju na svojo 'žrtev' običajno počakajo.
5. Čebele ubijalke lahko pičijo več kot enkrat.
Napaka. Enako kot medonosne lahko želo izvlečejo le iz hitina, nikakor pa ne iz prožne kože.
6. Čebele ubijalke lovijo ljudi.
Neumnost. Zanimajo jih predvsem cvetlice. Vendar pa, enako kot njihove medonosne sestrične, branijo gnezdo. Ker se hitreje čutijo ogrožene, prej pičijo. Vsiljivca tudi dalj časa zasledujejo (tudi 300 metrov).
7. Čebele ubijalke niso primerne za pridelavo medu.
Kakor kje. V državah Latinske Amerike z njimi kar spodobno čebelarijo. Težava je le v tem, da ne delajo velikih zalog, namenjenih prezimovanju. Prav zato v podnebju s pravimi zimami ne uspevajo.
Ostale dobrote
Cvetni prah je čebelam edini vir beljakovin. Gre za polnovredno hrano, ki pa, v nasprotju z medom, sčasoma izgublja hranilno vrednost, čeprav ima tudi cvetni prah načeloma neomejen rok uporabnosti. Priporočljiv je predvsem za krepitev splošne odpornosti. Nekateri zatrjujejo, da je prav cvetni prah najpopolnejša naravna hrana.
Matični mleček je še občutljivejši. Njegov medicinski pomen še ni dovolj raziskan, a nedvomno koristi oslabelemu organizmu, pomaga uravnavati porušene hormonske cikle in še marsikaj.
Čebelja zadelavina, bolj znana pod imenom propolis, je drevesna smola, ki jo čebele obdelajo s svojimi žlezami in z njo premažejo razpoke v svojem domu, ki bi bil sicer idealno gojišče bakterij. V boju proti bakterijam se izkaže bolje od mnogih antibiotikov. Neprecenljiv je pri razkuževanju površinskih ran in v kozmetiki, za večjo uporabo pa mu bo morala medicina nameniti še kako raziskavo.
Čebelji vosek se uporablja v farmaciji in kozmetiki, v posebnih primerih tudi za sveče, ki jih sicer večinoma izdelujejo iz manj dragocenih snovi.
Omenimo še čebelji strup, ki ga že dolga leta s pridom uporabljajo v boju proti revmi.
