“Vino pije svet’ Martin, voda pa naj žene mlin.”
ljudska modrost
Slovenci imamo veliko praznikov in večini med njimi nazdravimo s kozarčkom vina.
Imamo pa tudi enega, ki je namenjen prav poskušanju vina. Gre seveda za praznik svetega Martina, ki približno sovpada z zaključkom jesenskih opravil na poljih in koncem vretja sladkorja v grozdnem soku.
Na dan svetega Martina, ki je vsako leto 11. novembra, se torej mošt uradno spremeni v mlado vino. Ob kozarčku je seveda treba tudi prigrizniti in do pojedine s pitano gosko potem ni več daleč.
Kaj pravi zgodovina?
Sveti Martin je bil resnična zgodovinska osebnost. Sin rimskega vojaka z območja današnje Madžarske se je rodil leta 316 ali 317 in pri 15 letih tudi sam vstopil v legijo kot plačanec. Služil je v Galiji, na ozemlju današnje Francije, in kot mnogi pogani vstopil v krščansko vero, ki takrat ni bila več prepovedana.
Najbolj znana je zagotovo anekdota o njegovem plašču. Nekega zimskega večera naj bi pred vhodom v mesto Amiens srečal skoraj golega berača, ki se mu je tako zasmilil, da mu je podaril kar polovico svojega vojaškega površnika. Še iste noči je sanjal o Jezusu, ogrnjenem v podarjeno polovico plašča. Jezus se mu je toplo zahvalil in ko se je Martin zbudil, je bil njegov plašč spet cel.
Ob razodetju in čudežu je sklenil obesiti vojaško službo na klin. Svoje življenje je posvetil veri, a bil vse prej kot tipičen misijonar, kakršne si predstavljamo danes.
Veliko je potoval, izganjal hudiča iz obsedenih, ozdravljal hrome in celo oživljal mrtve (tako vsaj trdi njegov biograf). Nekaj časa je živel kot puščavnik, zapisana so pričevanja o njegovem pismu, katerega dotik je ozdravil več bolnih.
V času svojega življenja se je pogosto sporekel z različnimi posvetnimi in cerkvenimi avtoritetami, o njegovem dinamičnem načinu življenja najbrž veliko pove tudi podatek, da je postal med drugim zaščitnik vremena, vitezov, vojščakov, pijancev in vinogradnikov.
Danes je sveti Martin eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov, za zavetnika ga imajo v rodnem Szombathelyu, v Buenos Airesu in Franciji. Le težko bi našli državo, ki nima vsaj ene cerkve svetega Martina, posebej priljubljen je na območju Latinske Amerike, kjer ga običajno imenujejo kar sveti Martin Konjenik.
Umrl je 11. novembra 397 in bil pokopan v Toursu. Njegova grobnica je priljubljena postaja romarjev na poti v Santiago de Compostela.
Vino – pijača bogov
Pri nas praznovanje godu svetega Martina radi zalivamo z mladim vinom, vendar to ni edina priložnost, da ga damo na zob svetnikom ali celo bogovom v čast.
Že stari Grki so se po obiranju grozdja poklonili Bakhu, bogu vina, z različnimi festivali, ki so sicer imeli različne kulturno umetniške programe, a so se praviloma hitro prelevili v vsesplošno popivanje. Ker so v takšnem vzdušju popustile zavore, so se kakih devet mesecev kasneje pokazale še posledice. Bakh ni bil zaman tudi bog plodnosti.
Podobne navade so z veseljem kasneje prevzeli Rimljani in za njimi, sicer v milejši obliki, še krščanska cerkev.
Po vremenu na 25. maj, ko goduje svetnik Urban, sicer papež iz 3. stoletja in zavetnik vinogradov, nekateri še danes sklepajo na letino. Slabo vreme pomeni slabo letino, sonce prinaša dober pridelek. Svoj čas so morali kmetje vinsko desetino gospodarjem oddajati prav 25. maja.
Ob Urbanu in Martinu moramo omeniti še vsaj svetega Roka, ki ga še vedno zelo čislajo predvsem Štajerci. Rok naj bi namreč obvaroval trto pred boleznimi, ker pa je tudi zaščitnik pred kugo, so nekoč obolelim na rane polagali kar trtine liste.
Martinovanje pri nas
V naše kraje je praznovanje godu svetega Martina prispelo iz nemških dežel. Sosedje so se zbrali v vinski kleti, poskusili mlado vino in izmenjali mnenja o letini. Ker je vsak želel napraviti dober vtis in slišati čim več pohval, seveda ni ostalo le pri kozarcu. Na mizo je moralo tudi meso. Ob tej priložnosti so se zahvalili za pridelek in prosili za uspeh še v prihodnjem letu.
Verjeli so, da bodo udeleženci takšnega srečanja vse leto zdravi in mladostni, zato so se takšnih srečanj od nekdaj udeleževale tudi ženske. Njihovo udeležbo zlahka razložimo s poganskim koreninami, saj so stare Grkinje prve častile Bakha, med prvimi kristjani, ki so se prav tako najprej srečevali predvsem na skrivnih, temnih mestih, kot so bile votline, pa so bile ženske prav tako dobro zastopane (sprva celo v večini).
Martinovanje po svetu
Z Martinovim je povezano veliko praznoverij. Omenimo le Irsko, kjer marsikje še vedno na večer pred praznikom zakoljejo žival in z njeno krvjo poškropijo vse štiri vogale hiše, da se izognejo lakoti v naslednjem letu, ribiči pa na ta dan ne lovijo rib, ker se bojijo srečanja z jezdecem, ki galopira nad vodno gladino in mu za petami sledi vihar.
V večini primerov gre vendarle za zelo vesel praznik čeprav ga na primer v Skandinaviji povezujejo z zaključkom žalovanja za umrlimi (1. november).
V Nemčiji so značilne procesije otrok s papirnimi svetilkami. Otroci se ustavljajo pred hišami in pojejo, poslušalci jih nagradijo s sladkarijami ali denarjem.
Na Nizozemskem takšno procesijo vodi konjenik, v belgijski Flandriji pa otroci dobivajo darila ob Martinovem, namesto ob Miklavževem.
Praznik, ki se je iz Francije razširil po Evropi, ima nesporno poganske korenine. Konec žetve, z zaklanimi živalmi in mladim vinom, je bil priložnost za proslavljanje življenja in poklon umrlim.
V Avstriji na ta dan tradicionalno v gostilnah prvič ponudijo mlado vino, v Sloveniji moštu, ki se je spremenil v vino, nazdravimo ob pečeni goski,
Portugalci svojo izpeljanko mladega vina uživajo ob pečenem kostanju. Na več mestih ob Martinovem potekajo pravi karnevali, zato mu včasih rečejo kar drugi pust.
Zakaj vino in gos?
Spitana gos simbolizira obilje ob pospravljeni letini. Po legendi naj bi se Martin pred glasniki, ki so mu sporočili, da je povišan v škofa, skril v jato gosi, a so ga z gaganjem izdale.
Zakol na predvečer Martinovega naj bi pomenil kazen za vsestransko uporabno žival – maščoba je primerna za peko in gorivo svetilk ob dolgih zimskih večerih, s perjem polnimo pernice (v Nemčiji celo ponekod iz peres izdelujejo božična drevesca), ki nas grejejo, tu so še jajca in meso ...
Povezava svetega Martina z vinom je manj jasna. Po nekaterih virih naj bi opazil, da trta, ki jo je obgrizel osel, lepše uspeva in dal tako vinogradnikom nasvet za obrezovanje, po drugih naj bi šlo za povezavo z benediktinskimi menihi, ki so povsod, kamor so se priselili, začeli gojiti vinsko trto.
Naj bo tako ali drugače, Martin ostaja eden najbolj ljudskih in najbolj priljubljenih svetnikov, ki bo ne glede na zgodovino in legende razveseljeval staro in mlado še veliko generacij.
"Minister za zdravje opozarja: Uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!"
