Beseda mafin je verjetno povezana s staro francosko moufflet, ki je označevala mehak kruh. Morda gre za izpeljanko iz pogovorne nemščine, kjer so z muffe označevali kolač.
Beseda mafin je bila v angleščini (muffin) prvič zapisana v 18. stoletju, vendar gre gotovo za vsaj pet stoletij starejši ‘izum’.
Rojstnega dne mafinov gotovo ne bomo nikoli odkrili, a precej več vemo o razlikah med temi slastnimi in po vsem svetu priljubljenimi kolački. V osnovi gre za dve vrsti – angleške in ameriške.
Angleški
Angleški mafin je bližnji sorodnik kruha, zato je težko določiti njegov natančni rojstni dan in kraj. Med njegove neposredne prednike uvrščamo valižanski bara bread, majhen, kolačku podoben kruhek, ki ga še vedno pečejo in strežejo ob posebnih priložnostih, na primer ob pogrebih.
Bara bread izvira iz 10. ali 11. stoletja, v 16. pa je prvič pisno omenjen drugi mafinov sorodnik scone, kar bi lahko prevedli s ‘fin kruh’. Izvor besede je nemški ali nizozemski. Okusni kvašeni kruhek, ki so ga tradicionalno pekli na železni plošči, obešeni nad ognjem in danes v težki ponvi iz litega železa, se danes pripravlja s pecilnim praškom, ki je seveda izum 19. stoletja.
Prav kvas in pecilni prašek kot sredstvi za vzhajanje sta prvi in najpomembnejši razliki med tradicionalnimi angleškimi in bolj razširjenimi ameriškimi mafini.
Ali ste vedeli?
- Mafin razdelimo z rokami, pri čemer si lahko pomagamo z vilicami, a nikoli z nožem.
- V ZDA so mafini tako priljubljeni, da ima več zveznih držav tudi ‘svoje’ mafine: New York (Big Apple) seveda jabolčnega, Minnesota borovničevega, Havaji kokosovega in Massachusetts koruznega.
- Recepti za peko mafinov so napisani za pekače srebrne barve. Če uporabljamo črne, ki bolje vsrkajo toploto, praviloma znižamo temperaturo iz recepta za 25 stopinj.
Angleški mafini so bili sprva hrana nižjega sloja, posebej služinčadi, saj so jih pripravljali iz ostankov kruha in peciva, krompirjevega testa in kislega mleka. Maso so pustili vzhajati, oblikovali kolačke premera blizu 10 cm, in spekli na železni plošči nad ognjem. Zaradi načina priprave imajo takšni mafini zgoraj in spodaj hrustljavo skorjo. Vmes je mehkejša sredica, ki je od strani videti svetlejša.
Mafine, s katerimi so se sladkali služabniki, so opazili njihovi gospodarji in jih začeli naročati še zase. Posebej so se izkazali ob čaju, postreženi z maslom, včasih z marmelado. Kmalu so po njih posegali vsi družbeni sloji.
Povpraševanje po mafinih je postalo tolikšno, da je nastal celo poklic prodajalca mafinov, ki je v času odmora za čaj hodil po ulicah in glasno ponujal mafine z lesenega pladnja, obešenega okoli svojega vratu.
Mafini so svoj vrhunec priljubljenosti v Angliji doživeli v začetku 20. stoletja, vendar danes tudi tam vse bolj do izraza prihaja ameriška različica.
Ameriški
Kot večina ameriških zgodb o uspehu, je tudi ta predvsem zgodba o človeku in njegovi predanosti. Pri uspehu ameriških mafinov sta ključni vlogi odigrala vsaj dva.
Prvi je Samuel Bath Thomas, ki je leta 1874 pripotoval iz Anglije v New York in odprl pekarnico. Med tisoči drugih se je odlikovala po ponudbi angleških mafinov, ki jih je pekel po babičinem receptu. Zaradi odličnega okusa in krhkosti so si hitro pridobili oboževalce.
Posel je posebej zacvetel, ker je dajal pri prodaji prednost petičnejšim, saj so jih naročali predvsem hotelirji za zajtrke svojih gostov. Ker jih je dostavljal v steklenih posodah z vgraviranim imenom pekarne, je sčasoma ustvaril blagovno znamko.
Ko se je odločil ponuditi mafine še v trgovinah, so kupci zanj že vedeli. Ponudbo je razširili z dodatnimi okusi kot so cimet, rozine in med. Prav kmalu je moral odpreti več pekarn, da je lahko zadovoljil povpraševanju in v nekaj letih je nastala močna franšiza, ki je ostala v družinski lasti do leta 1970, kot blagovna znamka pa obstaja še sedaj.
Drugi pomembni mož v svetu ameriških mafinov je George W. Bay. S svojim poslom je začel kasneje (v 30. letih 20. stoletja) in že takoj z mafini, ki so bili podobni današnjim. Namesto kvasa je uporabljal pecilni prašek, mazal jih je s pomarančno marmelado in pakiral v lične škatle z okenci iz celofana. Zaradi vrhunskih sestavin (v ZDA to pomeni mleko in moko iz Minnesote, maslo iz Wisconsina in sladkor s Havajev) in priprave si je kmalu utrl pot v hotele, restavracije, klube in pekarne širom ZDA.
Bolj je naraščala priljubljenost mafinov v ZDA, bolj jim je upadala v domovini. Menda se je ponudba tako zmanjšala, da si je morala angleška klraljica dobavitelja poiskati kar v ZDA. Koga drugega kot Georgea W. Baya!
Značilnost ameriških mafinov je, da so jih kmalu začeli izdelovati kot končni izdelek, torej z dodatki, kot so rozine, marmelada, orehi, čokolada, suhe fige in podobno.
Ameriških mafinov torej ni treba dodatno mazati, kot to velja za angleške. Peče se jih v posebnih modelčkih, v katerih masa naraste zaradi masla, jajc in reakcije pecilnega praška s kislim mlekom. Zato je tudi oblika drugačna.
Ameriški mafin ima značilno obliko posodice z gobastim pokrivalom. Kot angleški je lepo zapečen zunaj in mehak in sočen znotraj. Tudi ameriški mafin je najboljši, dokler je še topel.
Priprava
Obstajata dva osnovna načina priprave mafinov. Pri prvem vse suhe sestavine (na primer sladkor, moko, pecilni prašek) zmešamo v eni in vlažne (na primer jogurt, olje) v drugi posodi. Nato obe masi združimo, vendar moramo to storiti zelo rahlo (kuhalnica naj bi zaokrožila 10- do 15-krat ). Po drugi metodi zmešamo sladkor in maščobo (zmehčano maslo ali olje), nato vmešamo jajca in za tem postopno dodajamo vlažne in suhe sestavine. Končno z maso napolnimo modelčke in spečemo v predhodno ogreti pečici.
Če se zaplete ...
Zakaj so mafini suhi in zakaj v njih najdemo luknje?
- Morda smo pretiravali z mešanjem mase, morda pekli predolgo ali pri previsoki temperaturi, morda smo v maso dali preveč moke ali premalo vode.
Zakaj so mafini zunaj zapečeni, znotraj pa še surovi?
- Morda smo pekli pri previsoki temperaturi, morda pečica ni enakomerno ogreta ali pa smo pekač postavili preveč ob steno.
Zakaj mafini nimajo lepe oblike?
- Morda smo jih pekli pri previsoki temperaturi ali smo v modelčke naložili preveč mase.
