Človeška prehrana v razvitem svetu je bogata, raznovrstna in dokaj zdrava. Glavno vlogo imajo žitarice.
Po drugi plati se pritožujemo nad enoličnostjo, a pozabljamo, da pšenica ni edina žitarica, da so nekateri njeni sorodniki celo okusnejši in bolj zdravi, in ne nazadnje, da so še naše mame poznale na kupe preprostih jedi iz žit, po katerih lahko sežemo tudi danes.
Govorimo seveda o kašah.
Slovenska?
Čeprav so jih na naših tleh veliko jedli, bi jih bilo pretirano označiti za avtohtone jedi. Poznali so jih že Egipčani, kjer so pšenico in ječmen imeli za dar boginje Izide. Proso, riž in ajda (slednja sicer ni žitarica, a jo gojimo in predelujemo na enak način, pa tudi po hranilni vrednosti ne odstopa) izvirajo iz Azije.
Predvsem proso (Kelti so ga pridelovali že pred tremi tisočletji) in ajda sta se na naših tleh dobro uveljavila. Prvi je do konca 2. svetovne vojne po večini Evrope celo veljal za kruh revežev. O prosenjaku, drobljivem nevzhajanem kruhu, je pisal tudi Valvasor.
Danes od belega kruha razvajeni potrošnik vse raje sega po nekoč manj cenjenih žitaricah, ki sta jih pšenica in koruza izpodrinili zaradi možnosti intenzivnejše pridelave. Na jedilnike se vrača še pira, iz katere se je pšenica pravzaprav razvila. Naštete žitarice imajo še eno veliko prednost - bistveno manjšo uporabo pesticidov.
Ste vedeli?
- Ajdovo kašo odlikuje bogastvo mineralov in vlaknin, po beljakovinah pa prekaša meso in mlečne izdelke. Njen neobičajni okus pomeni dobrodošlo spremembo jedilnika.
- Prosena kaša je znana predvsem po vsebnosti silikatov, ki koristijo lasem, koži in nohtom. Skuhana v sladkanem mleku, potresena z naribanimi jabolki in zapečena v pečici je preprosta in okusna sladica.
- Če kaše pripravljate kot samostojne jedi ali priloge, se zraven lepo podajo različne solate iz paprike, čebule, kumar ali bučk, začinjene z majonezo, česnom, gorčico ali kislo smetano.
Zdrave?
Vse več je dokazov, da prehranska piramida iz šolskih učbenikov ni pravilno sestavljena. Toda če bi morali res večino energijskih potreb pokriti z ogljikovimi hidrati, velja opozoriti, da se le-ti po kakovosti razlikujejo.
Najbolj priljubljeni (kruh, krompir, testenine, bel riž) trebušno slinavko silijo v sproščanje velikih količin insulina, kar dolgoročno vodi v različne oblike sladkorne bolezni. Zaužitje kaš (predvsem ječmenove in ržene) po drugi plati le počasi dviga koncentracijo glukoze in posledično insulina v krvi. Poleg tega vse po vrsti vsebujejo precej prehranskih vlaknin, katerih pomen v prebavi je neprecenljiv.
Kaše
Še pred nekaj desetletji so bile glavne jedi. Dejansko gre le za skuhano oluščeno žitno zrnje, ki se ga po možnosti začini in zabeli. Lepota in prekletstvo žitaric je v njihovem nevtralnem okusu, ki se ujame tako z mesom, kot številnimi zelišči ali zgolj z maščobo (maslo, oljčno olje, svinjska mast ...).
Danes kaše bolj cenimo v vlogi prilog, ki so dobrodošla popestritev jedilniku. Njihova priprava zaradi obdelave s paro in vročim zrakom ne zahteva več zamudnega prebiranja in namakanja.
Kaše lahko preprosto skuhate in začinite, iz njih lahko oblikujete polpete ali cmočke, ki jih nato ocvrete, lahko jih uporabite namesto riža za rižote (ali bi bilo bolj prav reči - kašote?), iz njih lahko pripravite sladice, eksotične omake in ne pozabimo - so nepogrešljiva sestavina nadeva različnih vrst klobas.
Ko se boste torej naslednjič spraševali ali krompir ali kruh, se spomnite stare dobre kaše.
